|
|
POŠKODBE
V ŠPORTU
DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA NASTANEK POŠKODB IN PREOBREMENITEV GIBALNEGA SISTEMA PRI AKTIVNIH IN REKREATIVNIH ŠPORTNIKIH
Obremenitve in zahteve, ki so jim športniki v 'svoji' športni panogi izpostavljeni z namenom doseči vse boljši rezultat, postajajo iz dneva v dan večje. Če je za doseganje odmevnih rezultatov na Olimpijskih igrah v Rimu daljnega leta 1960 zadostovalo treniranje 3 - 4 krat tedensko, danes treningi 3 krat dnevno, zlasti v času pripravljalnega obdobja, ne predstavljajo neke posebnosti. Nogometaši, rokometaši, plavalci, igralci tenisa itd. najpogosteje trenirajo 2 krat dnevno. Pri tem se moramo zavedati, da je mnogo mladih športnikov v intenzivnem vzrastnem obdobju; tako energije ne potrebujejo samo za kvaliteten športni dosežek, temveč tudi za svoj telesni in umski razvoj. Vsakodnevna izpostavljenost velikim telesnim, ne nazadnje tudi psihičnim obremenitvam pa lahko botruje nepredvidenim patološkim stanjem organizma.
Razlika med poškodbo in okvaro in športno poškodbo
Pri opisu bolezenskih stanj gibal pri aktivnem športu in športni rekreaciji navadno govorimo o poškodbah in okvarah (preobremenitvah) na njihovih posameznih delih; n.pr. kolenih, skočnih sklepih, mišici ali tetivi iztegovalke stegna, Ahilovi tetivi itd. Z nazivom 'športna poškodba' označimo neko nenadno nastalo bolezensko stanje na zgoraj omenjeni lokaciji, ki je posledica nekega točno opredeljivega dogodka na športnem poligonu ali v okviru športne aktivnosti nasploh. Tako lahko označimo nenadno pretrganje Ahilove tetive pri skoku pri košarki ali pri hitrem štartu na žogo pri tenisu.
Pojem 'športna okvara' ali preobremenitev (angleško overuse) je bolezensko stanje, ki nastaja postopno in ga v začetku sploh ne zaznamo; časa in vzroka nastanka ne moremo z gotovostjo opredeliti. Gre za posledico pogostih, ponavljajočih se intenzivnih obremenitev na nekem delu gibal ( zlasti na tetivah, tetivnih vrastiščih v kost, mišicah in sklepih pa tudi na kosteh), kar izzove večajoče se lokalne vnetne procese, posledične degenerativne spremembe in zaradi bolečin zavre nadaljnjo telesno aktivnost. Med take okvare ali preobremenitve štejemo 'teniški komolec', vnetje Ahilove tetive pri košarkarjih ali tekačih, preponsko bolečino pri nogometaših, itd. Pogost vzrok športnih okvar je tudi neskladnost med telesno konstitucijo in izbrano športno panogo n.pr.težka, atletska postava in vzdržljivostni tek!
Naziv 'značilna športna poškodba' ali 'značilna športna okvara' izhaja iz dejstva, da se v
določenih športnih panogah neka bolezenska stanja pojavljajo pogostejše kot v drugih ali kot sicer v življenju; http://www.slo-sport.org/
1. Starost in preobremenitev gibal
Pri mladih športnikih zaradi hitre rasti prihaja do nesorazmerja med močjo obsklepnih mehkih tkiv, ligamentov in tetiv ter večajočo se dolžino dolgih kosti nog in rok. V bistvu gre za to, da mladostnik - športnik hitro raste, njegovi ligamenti in tetive zlasti v predelu kolen in gležnjev so preobremenjeni in niso kos zahtevam, ki jih predstavljajo vsakodnevni intenzivni treningi. Na mestih vrastišč, npr. ligamentov v kosti, prihaja do poškodb, ki postanejo lahko prikrite kar nekaj časa in se jih zavemo šele, ko začutimo na omenjenih mestih bolečino pri gibanju. Pri tem so dekleta zaradi nežnejših obsklepnih tkiv prej prizadeta kot fantje.
Pri starejših rekreativcih pa pogosto prihaja v primeru bolj intenzivne vadbe zlasti v predelu ramenskih, kolčnih in kolenskih sklepov do bolezenskih sprememb na sklepnem hrustancu in njegove obrabe. Prav tako postajajo tetive in mišice bolj 'ranljive', prej se poškodujejo ali celo pretrgajo. Ugotovili so, da so ta tkiva pri rekreativcih, ki so bili včasih aktivni športniki, bolj 'na udaru' kot pri tistih, ki se s športno rekreacijo ukvarjajo zmerno. Zato v zrelih letih na to ne bo odveč pomisliti ob intenzivni igri tenisa, (pre)dolgih smučarskih tekih, kolesarjenju, planinarjenju ali vsakodnevnem kegljanju!
Ljudje smo različni ; nekateri so temperamentni, drugi mirni, v življenju reagiramo bolj ali manj zrelo, odgovorno ali neodgovorno. Smo boječi ali hrabri.Vse te (in še druge) osebnostne lastnosti se kažejo tudi pri našem športnem udejstvovanju. Pri doseganju uspehov na športnih poligonih nam lahko koristijo ali škodijo, če jih ne znamo obvladati. Pri aktivnih športnikih, npr. v borilnih športnih panogah, v boksu, karateju itd., pogosto zaradi velike motiviranosti po zmagi prihaja do pomanjkanja t.i. 'samozaščite', športnik za zmago tvega preveč in ob izkušenemu nasprotniku izgubi ali pa se po nepotrebnem izpostavlja poškodbam. Pri začetnikih predstavlja veliko možnost za nastanek poškodb tudi precenjevanje svojih dejanskih sposobnosti in podcenjevanje nevarnosti, ki so jim pri izbranem športu izpostavljeni. Daljše ukvarjanje z izbrano športno panogo prinese določene izkušnje, zrelost pri presoji specifičnih situacij, ki se odvijajo na športnem poligonu in jim je športnik skoraj vsakodnevno izpostavljen. Zato nanje z leti treninga reagira uspešneje. Seveda pa obstajajo ljudje, ki že v vsakdanjem življenju neradi tvegajo; enako bodo reagirali tudi v situacijah na športnih terenih. Teh ljudi ne bo med zmagovalci v motošportih, alpinizmu, hitrih smučarskih disciplinah, smučarskih skokih itd. Strah pred začetkom tekmovanja (predštartno tremo) pozna vsak športnik, saj je do neke mere koristen, športnika motivira za nastop in ob intenzivnem ogrevanju pred začetkom tekmovanja največkrat izgine. Ločiti ga moramo od hromečega strahu, ki te onesposobi za izvajanje potrebnih gibalnih kombinacij in preprečuje normalno razmišljanje.Tak strah je nevaren in le ustrezni postopki trenerja in psihologa lahko športniku ponovno vrnejo samozavest in s tem zaupanje v njegove dejanske sposobnosti.
Preobremenitve in poškodbe gibal se pojavljajo v začetku sezone, ko še nismo dovolj trenirani - navajeni na pogostejšo in intenzivnejšo vadbo v okviru osnovnega in kasneje specifičnega procesa treniranja, in pa ob koncu sezone, tokrat zaradi prezasičenosti s športno aktivnostjo, ki prinaša padec motivacije, utrujenost, površnost in s tem neustrezno presojo situacije ali tehnično neustrezno izvedbo določenih prvin. Obremenitve in zahteve, ki jim je sedaj izpostavljen športnik, ki želi doseči mednarodno odmeven rezultat, so ogromne. O posledicah priča tudi čakalnica naše ustanove; http://is.sp.uni-lj.si/institut/lbm.html
Prav tako kot v šoli se moramo tudi na začetku ukvarjanja z izbranim športom le -tega 'naučiti'. Najprej se z njim seznanimo teoretično - čim več prečitajmo o njem, o njegovih značilnostih, nevarnostih, o odvisnosti od okolja (če gre za izvendvoranski šport), o kvalitetnih posameznikih, ki ta šport gojijo. Vadba se pričenja postopno, posamezni elementi vadbe se povezujejo v celoto, stopnjuje se hitrost, preciznost, moč, gibljivost, itd. Začetnik zori in kvalitetno napreduje. Pri tem je pri t.i. kolektivnih športih (nogomet, košarka, rokomet, odbojka, hokej itd.) pomembno posvečanje trenerja vsakemu posamezniku: svetovanje, popravljanje napak, bodrenje. Marsikateri športnik je sicer priljubljeni šport opustil le zaradi indiferentnosti trenerja, ki ga je prepustil samemu sebi in mu s tem zavrl kvalitetno rast. Napake v tehniki gibov, ki kasneje ostajajo, imajo pogosto za posledico preobremenitev določenega dela gibal z bolezenskimi posledicami. V kasnejših letih je popravljanje napak v tehniki pogosto nemogoče, dolgotrajno in povezano s poškodbami.
5. Nezadostno in nepravilno ogrevanje
Prav tako kot ni priporočljivo še hladen avtomobilski motor gnati na vso moč, moramo tudi 'človeški stroj', torej gibala, hrbtenico pa tudi srce na obremenitve pripraviti postopno. Pričnemo z 'ogrevanjem', različnimi gibalnimi vajami, lahnim tekom, dihalnimi vajami in t.i. 'stretchingom'-razteznimi vajami, s katerimi pripravimo mišice, sklepe in hrbtenico do optimalne razteznosti in gibljivosti. Z ogrevanjem se v doslej nedelavno muskulaturo nateče več krvi in s tem kisika, mišice postanejo bolj voljne in raztegljive, obsklepne vezi bolj elastične, sklepi pa gibljivejši. Srce prične utripati hitreje in tako zagotovi več sveže krvi v 'delovni' muskulaturi. Ogrevanje pred vadbo ali tekmami traja različno dolgo, največkrat 15-30 min. Iz navedenega je jasno, da opustitev ustreznega ogrevanja pomeni poškodbo; največkrat gre za natrganje ali pretrganje mišice ali tetive pa tudi poškodbe hrbtenice.
V Zakonu o športu je v 10.poglavju: zdravstveno varstvo športnika, v 44.členu zapisano: 'Nihče ne sme od športnika zahtevati, da trenira ali tekmuje v času bolezni ali poškodbe'. V medicini športa pri tem neomajno vztrajamo. Posledice, ki jih lahko povzroči neko obstoječe patološko stanje ob hkratni intenzivni (in dolgotrajni?) obremenitvi organizma, so pogosto nepredvidljive. Možna je vsa paleta; od blagega poslabšanja bolezenskega stanja do smrti. Poznamo kronična bolezenska stanja, ki ustrezno vodena dopuščajo športno rekreativno ali aktivno športno aktivnost, pa tudi taka, ki so s športom nezdružljiva. Zdravnik je s svojo odločitvijo o dovoljenju ali omejitvi zmožnosti za ukvarjanje z izbrano športno panogo dolžan seznaniti športnika, njegove starše in na ustrezen način tudi trenerja.
7. Škodljive razvade športnikov
Pri aktivnih športnikih gre v tem primeru predvsem za pomanjkanje odpočitka zaradi občasnih ponočevanj v disko klubih itd., kar v času intenzivnejšega procesa treniranja lahko zaradi utrujenosti, zmanjšane zbranosti in pozornosti privede do poškodb ali nesreč. Aktualen problem je še vedno kajenje (zlasti pri športnikih in športnicah v nekaterih kolektivnih športih); stanje se kljub trudu klubskih zdravnikov bistveno ne izboljšuje. Kajenje povzroča kronično vnetje dihal, povečano izločanje sluzi v dihalnih poteh in s tem počasnejše prehajanje kisika iz pljuč v krvni obtok. Tako je upočasnjena tudi preskrba tkivnih celic s kisikom, kar je pri intenzivnem treningu pomembno. Posledično se namreč poveča srčni utrip, da srce lahko čim prej zagotovi tkivom za intenzivno delo potrebno količino kisika.
Pri rekreativnih športnikih je razvad, ki lahko povzroče poškodbe ali preobremenitve določenih segmentov gibal ali pa celo privedejo do smrti na športnih poligonih, seveda več. Gre tudi za pretirano hranjenje, pitje alkoholnih pijač in kajenje ob hkratni le občasni, intenzivni ter izrazito tekmovalno usmerjeni telesni aktivnosti. V zrelih letih navadno le redki od nas vedo, kakšna je še elastičnost naših žil in kako se bo naše srce odzvalo na maksimalne obremenitve, ki jih od njega zahtevamo.
Zato je poznavanje še varnega območja delovanja srca, ki ga ocenimo s spremljanjem srčnih utripov s posebnimi merilci (pulsmetri), med športno rekreativno aktivnostjo pravilo in ne izjema!
Paziti moramo tudi na zadosten počitek, čim bolj zdravo prehrano in pitje ustreznih pijač, ki naj bodo v času vadbe praviloma negazirane. Omenjeno velja seveda tudi za dni, ko se s športom ne ukvarjamo.
8. Osvetljenost športnih poligonov
Pri dvoranskih športih (zlasti pri gimnastiki, namiznem tenisu, rokometu, odbojki, košarki in pri borilnih športih) je potrebna ustrezna osvetljenost, ki omogoča dobro vidljivost tekmovalnih orodij, žoge oziroma nasprotnika. V obratnem primeru pa tudi ob premočni ali nepravilno usmerjeni svetlobi, ki povzroča bleščanje, se pri igri vrste napake zaradi naleta žoge n.pr. v glavo in prste, pri gimnastiki so možne poškodbe zaradi slabe ocene razdalje do orodij, pri boksu pa bleščanje reflektorjev lahko povzroči slabšo vidljivost nasprotnika in njegovih akcij, kar zmanjša ustrezno obrambo pred udarci
Ena izmed ostrejših definicij dopinga je:
'da se kot doping smatra vsaka tuja v telo vnešena snov ali telesu lastna snov v previsoki koncentraciji z namenom izboljšanja športnega rezultata.'
Čeprav vedno ni tako, definicija pove dovolj. Gledano bolj od daleč je na žalost tudi šport velik posel, v katerem se vrtijo ogromne količine denarja in marsikateri športnik zato zavestno tvega svoje zdravje (in pogosto tudi življenje) za uspeh na odmevnem tekmovanju. Učinkovine v zdravilih, ki jih prepoveduje Mednarodni olimpijski komite, delujejo različno. Prepovedanih zdravil, ki različno učinkujejo na tekmujočega športnika, je veliko. Nevarni in na žalost dokaj pogosto uporabljani so anabolni steroidi, ki sicer res večajo mišično maso in moč, imajo pa veliko nevarnih stranskih učinkov, saj lahko povzroče osteoporozo, negativno delujejo na spolne organe, dvigajo krvni pritisk, povzročajo rakaste spremembe na jetrih itd. Nekatera prepovedana zdravila zabrišejo mejo normalnih, še varnih človeških funkcionalnih zmožnosti in lahko povzroče maksimalno izčrpanje športnika; znano je več primerov smrti zaradi izčrpanja pri kolesarjih in tekačih na dolge proge.
Hlepenje po vrhunskih športnih rezultatih in s tem po večjem zaslužku športnikov, lastnikov klubov, managerjev pa tudi nepoštenih zdravnikov pogojuje odkrivanje vedno novih kemičnih snovi, ki naj bi to težnjo realizirale; http://www.slo-sport.org/dokumenti/doping98.html
10. Splet nepredvidljivih okoliščin
Kot že naslov pove, se tudi v športu pogosto dogajajo nesreče s posledičnimi težjimi ali lažjimi poškodbami, katerih vzroki so nepredvidljivi. Manjši oljni madež na dirkališčni stezi lahko za dirkača na motorju ali v dirkalnem avtu pomeni težko poškodbo ali smrt. Nenadoma odklana velika skalna luska ali nenadno podrtje ledenega slapa je za še tako izkušenega alpinista najpogosteje usodno. Majhna blatna leha pod sicer kvalitetno travo na sicer ustrezno pripravljenem nogometnem igrišču lahko botruje zdrsu s težkimi zdravstvenimi posledicami. Kljub navedenemu pa je zrelost in izkušenost športnika ter dobro poznavanje 'svojega' športa še vedno odločilna pri preprečitvi možnih poškodb v športni aktivnosti.