Zdravje Slovencev v 3. tisočletju - Obremenitve in škodljivosti na delovnem mestu

Telesa, ki oddajajo svetlobo, imenujemo svetlobni izvori ali svetila. Svetlobni izvori so lahko naravni- sonce ali umetni, pogosto termični, fluorescentni itd. Svetloba ima pri delovnem postopku naslednjo vlogo: omogoča opravljanje vidnih nalog in varno ter zanesljivo gibanje delavcev, vpliva na počutje človeka v delovnem okolju, zagotavlja stik z naravnim okoljem in ustvarja svetlobno klimo prostora, je sredstvo za signalizacijo, opozorila in nekatera delovna opravila, npr. markiranje, vodenje, segrevanje ipd., npr. z laserskimi žarki, nastaja kot stranski, navadno škodljivi ali moteči produkt proizvodnega postopka itd.

Na kaj moramo paziti pri osvetlitvi?

Pri načrtovanju in ureditvi osvetlitve delovnega prostora je potrebno posebno paziti, da so vsi parametri, ki določajo kakovost osvetlitve, med seboj usklajeni, v predpisanih in optimalnih mejah, če želimo zagotoviti dobro počutje delavcev, manj izmeta, večjo storilnost in manj nezgod pri delu. Za dobro počutje mora biti vedno zagotovljen tudi zadostni optični stik delavca z naravnim zunanjim okoljem.

Dnevna in umetna osvetlitev

Po predpisih mora biti osvetlitev v delovnih prostorih dnevna in umetna. Umetna osvetlitev lahko občasno dopolni ali nadomesti dnevno v slabih zunanjih osvetlitvenih razmerah ali pri delu ponoči. Kjer morajo biti delovni prostori vsaj del dneva osvetljeni kombinirano z dnevno in umetno svetlobo, je potrebno posebno paziti tudi na pravilno smer, porazdelitev, osvetljenost in barvo umetne osvetlitve pri kombinaciji dnevne z umetno osvetljenostjo. V nekaterih primerih moramo uporabljati v tehnološkem postopku tudi vire svetlobe, ki so lahko nevarni, npr. ultravijolično svetlobo za dezinfekcijo, laserje in drugo. So pa lahko nevarni viri svetlobe stranski produkti tehnološkega procesa, kot npr. pri varjenju, pri avtogenem rezanju ali rezanju s plazmo, talilne peči in podobni viri. V tem primeru moramo uporabiti varovalne ukrepe, ki so lahko organizacijski: razpored delovnih mest, nedostopnost do žarka v času delovanja vira, tehnični zasloni: usmerjenost virov, preprečitev odbojev itd. ali osebna varovalna sredstva: očala s filtrskimi stekli, kreme in drugo.

Posebni pogoji osvetlitve

Nekateri delovni postopki posebej močno obremenjujejo oči, npr. delo z optičnimi mikroskopi, čitanje z mikročitalniki in raznimi elektronskimi prikazovalniki ali pa ne dovoljujejo normalnih osvetlitvenih razmer, npr. podzemni kop v rudarstvu , delo v temnicah, zelo fina dela ali dela, ki zahtevajo zanesljivo in hitro optično zaznavanje: urarstvo, steklarstvo, delo z mikroskopom itd. Pri takšnih delih je potrebno osvetlitev posebej proučiti s tehničnega stališča, uvesti primeren režim dela in redni zdravstveni nadzor zaposlenih delavcev.

Razsvetljava mora zagotoviti zadostno osvetljenost na delovnem mestu, enakomerno razsvetljenost prostora, pravilno barvo svetlobe, zadostne kontraste za dobro označevanje predmetov ali drugih značilnosti, preprečiti škodljivo bleščanje, dovolj majhno utripanje, pravilno smer svetlobe, naravni razpored senc, zasenčenost proti direktnemu padu sončne svetlobe itd.

Svetloba in nezgode

Razsvetljava je potrebna za opravljanje praktično vseh delovnih opravil. S poskusi je dokazano psihodinamogeno delovanje razsvetljave, s čimer vpliva tudi na delovni učinek. Pravilna razsvetljava vpliva na delovni učinek in na same delavce. Poleg direktnega vpliva neadekvatne razsvetljave na vid vpliva tudi na številne psihofiziološke parametre. S porastjo razsvetljenosti raste hitrost zaznavanja, zmanjša se čas psihomotorične reakcije. Jasno je tudi, da je normalna hitrost percepcije in normalna hitrost psihomotoričnih reakcij nujen pogoj za preprečevanje poklicnega travmatizma, posebno pri delu na strojih. Ugotovljeno je, da je neadekvatna razsvetljava direktni vzrok za 5% nezgod, indirektni pa kar za 20% nezgod pri delu. Optimalna razsvetljava je pomembna za ohranjanje normalnega vida delavcev, zmanjšanje števila nezgod pri delu, izboljšanje produktivnosti in kakovosti dela, odpravljanje nepotrebnega utrujanja delavcev in vzdrževanje čistoče v delovnih prostorih.

2. Hrup

Hrup je vsak nezaželen ali neprijeten zvok, ki kvarno vpliva na počutje in zdravje ljudi.

Človek dojema svet okoli sebe prek čutil. Tako je naše uho specifični receptor za hrup (ropot). Ločimo tone, šume in impulze (poke, udarce). Zvok je lahko periodičen, neperiodičen, prekinjajoč ali impulziven, harmoničen - sinusno nihanje ali neharmoničen - stohastični zvoki. Harmonični zvok tvorijo čisti toni, ki imajo določeno frekvenco in določeno jakost, neharmonični pa so šumi, poki ali hrup. Hrup ni enolično definiran, ker vsebuje poleg definirane fiziološke tudi osebno noto- to je tudi odnos posameznika do določenega zvoka. Isti zvok je lahko za nekoga prijeten, za drugega neprijeten, torej hrup.

Človekova dojemljivost za zvok

Človeško uho je občutljivo za zvok valovne dolžine od 16 do 16000 Hz. Tudi v tem območju pa ni enako občutljivo za vse frekvence. Enota za jakost zvoka je dB(A). A je z določenim frekvenčnim filtrom ( filter A) vrednotena raven hrupa , ki jo uporabljajo z namenom, da bi čimbolj posneli odzivne značilnosti človeškega ušesa.

Kolikšen hrup prenese človek?

Višje frekvence od 16000 Hz so področje ultrazvoka, nižje od 16 Hz pa infrazvoka. Če hrup na delovnem mestu presega dovoljeno raven v dB(A), opravimo za oceno še oktavno analizo, ker so višji toni bolj škodljivi od nižjih. Za ocenjevanje škodljivega delovanja hrupa na podlagi opravljene analize uporabljamo vrednosti N krivulj. Te morajo biti za 5 dB(A) manjše od števila dB(A) ravni hrupa, ki je dovoljen na merjenem delovnem mestu. Po sedaj veljavni zakonodaji za fizično delo 8 ur, ki ne zahteva mentalnega naprezanja in ne slišnega opažanja okolja, je po trenutnem predpisu dovoljena raven hrupa 90 dB(A), za delo pretežno mentalne narave, ki zahteva koncentracijo, vendar je rutinsko, pa 70 dB(A).

Posledice hrupa na zdravje

Hrup lahko vpliva na organizem in na delo delavca na tri načine: okvari lahko slušni organ, škodljivo deluje kot stresni dejavnik na kardiovaskularni in nevrovegetativni sistem, delavec postane nervozen, razdražljiv, moteno je njegovo spanje, lahko je utrujen. Posledica so lahko obolenja prebavil in obtočil, poveča se hitrost dihanja in srčnega utripa ali pa hrup moti oz. onemogoča opravljanje nekaterih vrst dela, moti koncentracijo, študij, sporazumevanje, signalizacijo. Hrup pri delu ne sme motiti določene vrste dela, neposrednega sporazumevanja, posrednega sporazumevanja s komunikacijskimi sredstvi in zvočnih signalov. Hrup zmanjšuje delovno zmožnost in pazljivost, pri tem pa prav tako zmanjšuje zmožnost sprejemanja informacij in pomnenja, moti koordinacijo gibov in s tem zmanjšuje preciznost dela. Posebno so motene operacije, ki so rezultat hitro zbranih in predelanih informacij. Po težkem fizičnem delu se delavci navadno pritožujejo, da jih pri delu najbolj moti hrup, ki ga največkrat krivijo za utrujenost in psihično napetost.

Najpogostejše težave, o katerih tožijo delavci, ki delajo v hrupu, so: utrujanje, občutek stalne utrujenosti, splošna slabost, zaspanost, razdražljivost, nespečnost. Škodljivi učinki hrupa na zdravje delavcev so odvisni od ravni zvoka dB(A), frekvence zvoka (Hz), časa izpostavljenosti, oblike zvoka - kontinuirani ali diskontinuirani zvok, asociativne vsebine zvoka in individualne občutljivosti (10% ljudi je čezmerno občutljivih). Glavni viri hrupa so: delovno mesto, industrija, proizvodne naprave in orodja, zunanje okolje, promet in rekreativne dejavnosti- komunalni nemir in glasba.

Ukrepi za zmanjšanje hrupa

Pravno upravni ukrepi: predpisana mejna vrednost za stroje, delovne prostore in okolje, periodični nadzor nad delovnimi okolji in zdravstveni nadzor zaposlenih.

Tehnični ukrepi:

Pri izvoru: z zmanjšanjem sil, ki vzburjajo nihanje, z zmanjšanjem udarcev ali impulzov, uravnoteženjem gibljivih mas, zmanjšanjem sile trenja s pravilno montažo in mazanjem, z izolacijo virov, zmanjšanjem vrtinčenja zraka pri izpustu iz šob itd., s spremembo pri delovnih operacijah z zamenjavo hrupnih delovnih operacij ali strojev s tihimi, opustitvijo bučnih delovnih situacij in z zmanjšanjem odziva komponent sistema na sile vzburjenja, s spremembo lastne frekvence resonančnega elementa, s povečanjem lastne frekvence ali s spremembo dimenzij in mas in elastičnim vpetjem.

Na poti k sprejemniku: jakost zvoka pri odsotnosti odbojnih površin pada s kvadratom oddaljenosti in zaradi tega lahko zmanjšujemo vpliv hrupa na druge prostore tako, da bučne prostore lociramo čim dlje od drugih, dušimo širjenje s pomočjo pregrad, ogradimo izvor hrupa in zmanjšamo odbojni odmevni hrup s pomočjo akustičnih oblog na stropu in stenah.

Pri sprejemniku (človeku) s sredstvi za osebno varnost, ki so obvezna v območju predpisanega mejnega hrupa nad 90 dB(A). Priporočeno je, da se uporabljajo že pri hrupu nad 80 dB(A). Uporabljajo se ušesni vložki, čepki, ki lahko zmanjšajo hrup za 10 - 15 dB(A), ( če je hrup večji od 95 dB(A), niso več primerni) s slušalkami ali glušniki s čelado, ki zmanjšujejo hrup za 20 - 25 dB(A).

Organizacijski ukrepi: manj izpostavljenih ljudi na hrupnem delovnem mestu, krajša izpostavljenost na hrupnem delovnem mestu, izbira opreme, ki ni hrupna, znanje in izobraževanje ljudi, da se zavedajo, kako ravnati, da ne povzročajo hrupa in da se zavedajo škodljivosti hrupa.

3. Vibracijska bolezen

Vibracijsko bolezen imenujemo niz motenj, ki se javljajo pri delavcih ob dolgotrajnih stikih z lokalnimi ali splošnimi vibracijami.

Gre lahko za obolenje, ki se kaže s prizadetostjo krvnih žil, mišičnih tetiv, živcev, kosti in sklepov. Glede na smer širjenja imajo vibracije lahko vertikalno in/ali horizontalno smer, ali katerokoli med njima.

Kdo in kako je izpostavljen vibracijam?

Lokalnim vibracijam so predvsem izpostavljeni delavci, ki rokujejo s pnevmatskimi kladivi, pištolami, vrtalniki, brusilkami ali motornimi žagami. Splošnim vibracijam so predvsem izpostavljeni delavci, ki delajo na transportnih sredstvih, vozniki, sprevodniki, vozniki poljedelskih strojev, traktoristi ter vozniki gradbene mehanizacije pa tudi delavci v gradbeništvu in v drugih vejah industrije, kjer vibracije delujejo na celo telo. Poleg vibracij so delavci izpostavljeni še drugim škodljivostim: hrupu, neugodnim klimatskim razmeram, statičnim obremenitvam, nefiziološkim položajem, prahu in toksičnim plinom itd. Vibracije se pri človeku prenašajo prek zgornjih okončin, kadar z rokami drži vibrirajočo napravo, ali prek spodnjih, kadar stoji na vibrirajoči konstrukciji, oz. prek spodnjega dela trupa, kadar na vibrirajoči konstrukciji sedi. Delavec pri delu reagira na vibracije na dva načina: zavestno in refleksno. Zavestno reagira s spremembo telesnega položaja, refleksno pa s povečanjem mišičnega tonusa, ki naj bi preprečil nihanje drugih organov. Refleksna reakcija na vibracije poveča obremenjenost zaradi statičnega mišičnega dela, kar je za človeka fiziološko zelo naporno in utrudljivo. Občutljivost organizma je razen od fizikalnih parametrov vibracij: frekvence (število period na časovno enoto), amplitude oscilacije (maksimalno odstopanje oziroma odmik od mirovne točke) in od smeri in časa izpostavljenosti odvisna tudi od načina delovanja - ali delujejo vibracije na celotni organizem ali le na okončine ali človek sedi, leži ali stoji, od nefiziološkega položja pri delu, od mesta na telesu delavca, kjer vibracije prihajajo in se širijo v telo, od velikosti stične površine med delavcem in izvorom vibracij, od smeri nihanja glede na glavno os telesa, od trajanja izpostavljenosti (urne, dnevne, tedenske, letne), od udobja mikroklimatskih in makroklimatskih razmer pri delu (temperature okolja, vlažnosti, gibanja zraka), od teže orodja, od trdote in teže materiala, ki se obdeluje, od sile s katero delavec stiska vibracijsko orodje, od odzivnosti delavca na vibracije, konstitucije telesa, človekove predispozicije (spol, starost delavca), od zdravstvenega stanja delavca, od stanja kritičnih organov oziroma organskih sistemov, od pogostosti izpostavljenosti delavca vibracijam, od načina odmora pri delu itd.

Vibracijska bolezen

Pri daljši izpostavljenosti lokalnim vibracijam se lahko razvije tipična slika vibracijske bolezni, ki jo označujejo tri faze: faza vazonevroze: pri delu, kjer smo izpostavljeni vibracijam frekvenc od 35 do 150 Hz, npr. delo z motorno žago, pnevmatskimi kladivi, zabijači, vrtalnimi stroji . Ker se razvije motena funkcija kapilarne in prekapilarne cirkulacije, zlasti rok, pride do vazospastičnih kriz spontano v mrazu, pri dolgotrajnem delu ali po provokacijskem testu. V dinamiki razvoja travmatske vazonevroze lahko izdvojimo tri stadije: vazomotorični stadij (povečana občutljivost na mraz, lažje parastezije, akrohipotermija in akrocianoza), vazospastični stadij (parastezije, akrohipotermija, bledenje prstov na mrazu, akrocianoza, povečano znojenje prstov) in vazoparalitični stadij (bolečine v rokah, bledenje prstov na mrazu, izguba finega občutka za fini prijem, dezintegracija pulznih valov v pletizmogramu). Vazospastični napadi običajno nastanejo izven delovnega časa in trajajo nekaj minut do ene ure. Druga oblika je t.i. osteoartritična oblika (frekvence do 30 Hz), npr. pri vrtanju s težkim pnevmatskim orodjem. Prizadete so kosti, sklepi ( zapestja, komolci, rame) pa tudi mišice in tetive.

Tretja oblika pa je t.i. nevritična oblika (frekvence nad 150 Hz), ki je zopet lahko precej raznolika: od organskih sprememb v smislu nevritisa, polinevritisa ali nevritične amiotrofije, (motnje občutljivosti, ugasli refleksi, bolečine, znižan tonus, atrofija, fascikulacije, kjer gre za prizadetost perifernega nevrona; lahko gre za prizadetost centralnega nevrona ob istočasnih organskih spremembah perifernega motoričnega nevrona ali pa funkcionalne motnje perifernega živčnega sistema v smislu nevralgij, parastezij in vegetativnocirkulatornih motenj). Ukrepi varstva pri delu z vibracijami so lahko pravnoupravni, tehnični in organizacijski.

Znaki bolezni

Delavci, ki so pri delu izpostavljeni vibracijam, slabše zaznavajo bolečino, temperaturo in vibracije same in slabše slišijo. Po daljši izpostavljenosti se zmanjša delavčeva psihična zmogljivost, poveča se utrujenost in razdražjivost, zaradi tega se poveča tudi nevarnost nezgod in poškodb pri delu. V začetnem stadiju vibratorne bolezni zmanjšujemo dnevno izpostavljenost vibracijam, v napredovanem stadiju pa delavca premestimo na drugo delo. Težke oblike vibratorne bolezni z organskimi in generaliziranimi spremembami pripeljejo do popolne izgube delazmožnosti.

4. Plini in pare

Plini so snovi, ki se lahko pretvorijo v tekočino samo s kombiniranim delovanjem povišanega tlaka in znižane temperature. Pare so produkti izparevanja snovi nad njenim vreliščem, (hlapi pa pod njenim vreliščem), ki so pri normalni temperaturi tekočine. Aerosoli so trdi ali tekoči delci, razpršeni v zraku.

Ozračje, v katerem živimo, sestavljajo čist in suh zrak in zračna onesnaženja. Slednja nastajajo na delovnem mestu zaradi proizvodnega procesa in so različne kemične sestave. Najdemo jih v obliki plinov, par in aerosolov.

Največji onesnaževalci

Največji onesnaževalci zraka so termoelektrarne, toplarne z močjo preko 300 MW, rafinerije, enote za pridobivanje žveplene kisline, enote za pridobivanje dušikove kisline, železarne s proizvodnjo nad 3 miljone ton letno, proizvodnja celuloze, barvanje avtomobilov s proizvodnjo večjo od 100 000 vozil letno, letališča, ki imajo več kot 100 000 pristajalnih ciklov, veliki točkovni viri z emisijo škodljivih snovi za (SO_2,NOx, hlapne organske spojine), če je proizvodnja večja več kot 1000 ton letno.

Delovanje plinov in par

Dražeči plini dražijo sluznico oči , dihal ter kožo. Učinek imajo tudi hlapi kislin in organskih topil ter dimni plini, ki nastajajo pri požarih. Do izpostavljanja dražečim plinom in hlapom prihaja predvsem v industriji. Sproščajo se tudi pri mešanju različnih čistilnih sredstev v gospodinjstvu, med požari, pri razpadu organskih snovi v greznicah, na smetiščih itd. Prisotni so v izpušnih plinih. Pogosto so vzrok kroničnih zastrupitev na delovnem mestu. Način delovanja in toksičnost dražečih plinov je odvisna od njihove koncentracije in topnosti v vodi in intenzitete dela (večja frekvenca in večji volumen dihanja pri težjem fizičnem delu) in tudi od ev. preobčutljivosti, od trenutnega psihofizičnega počutja delavca in od stanja kritičnega organskega sistema, npr.pljuč itd.

5. Prah

Prah v ožjem pomenu imenujemo trde delce, ki nastaja z drobljenjem, žaganjem, brušenjem ipd. večjega kosovnega materiala.

Zlasti prah v zraku lahko povzroča specifične bolezni dihal v zvezi z delom. Prah v zraku je lahko škodljiva, nevarna ali moteča snov. V proizvodnji je prah škodljiv, ker povzroča škodo strojem, povečuje obrabo, abrazijo in trenje, lahko povzroča eksplozije ali požare, lahko povzroča motnje v pnevmatičnih ali hidravličnih sistemih ipd., zaprašeno okolje vpliva na kakovost izdelka ali povečuje število neuporabnih izdelkov. Posebno znane so zahteve po brezprašnem okolju, npr. v optični industriji, v industriji zdravil, pri proizvodnji elektronskih delov, posebej mikrovezij, kjer bi bila proizvodnja brez skrbnega odpraševanja prostorov negospodarna in nemogoča in ker lahko škoduje ljudem ali jih samo moti.

Vrste prahu

Prah uvrščamo med aerosole. Aerosole grobo delimo po načinu nastanka in agregatnem stanju na disperzoide, ki pomenijo prah v trdem agregatnem stanju in despergirano meglo v tekočem agregatnem stanju, in kondenzoide, ki pomenijo dim v trdem agregatnem stanju in kondenzacijsko meglo v tekočem agregatnem stanju. Prah v ožjem pomenu imenuje trde delce, ki nastaja z drobljenjem, žaganjem, brušenjem ipd. večjega kosovnega materiala. Drobci ohranijo lastnosti in strukturo prvotne snovi (značilni predstavniki so recimo prah apnenca v kamnolomu, moke v mlinu, lesa pri lesno obdelovalnih strojih in brušenju površin). Delci prahu so po pravilu razmeroma veliki (do 10 mikrometrov), izjemoma pa tudi zelo majhni (velikosti okoli 0,5 mikrometrov ali manj).

Glede na vrsto škodljivosti delimo prah na

Inertni prah, ki s svojo prisotnostjo predvsem obremenjuje dihala. Praviloma je obremenitev reverzibilna, kar pomeni, da se organizem po končani izpostavljenosti prej ali slej opomore in se vrne v prvotno stanje, npr. prah apnenca, prah premoga brez prostega kremena, smukec brez prostega kremena itd.

Fibrogeni prah povzroča brazgotinjenje in razraščanje pljučnega vezivnega tkiva, ki ni reverzibilno, ampak je trajno in pogosto napreduječe (prosti kremen, minerali, ki vsebujejo prosti kremen, azbest, premogov prah, ki vsebuje kremen.

Toksični-strupeni prah prihaja iz dihal v organe ali tkiva tako, da se raztaplja na sluznicah dihalnih poti ali v prebavnem traktu. Raztopljen se prenaša po organizmu s krvjo ali drugimi telesnimi tekočinami in zastruplja organe, tkiva ali sisteme, npr. prah strupenih topnih anorganskih soli, prah snovi, ki vsebujejo težke kovine, kot so živo srebro, svinec, kositer itd.

Iritativni (dražljivi) prah draži sluznice dihal, lahko tudi sluznice oči ali kožo (npr. prah živega apna ali drugih jedkih anhidridov, lugov, prah ali megle jedkih kislin, prah nekaterih vrst eksotičnih lesov itd.

Prah s specifičnim delovanjem na zgornje dihalne poti, ki se useda v zgornjih dihalnih poteh (spojine vanadija, kromati idr.), povzroča specifično reakcijo organizma, npr. perforacijo nosnega pretina.

Alergogeni prah povzroča alergične reakcije v zgornjih dihalnih poteh ali pljučih; daljša izpostavljenost lahko povzroči preobčutljivost, senzibilizacijo na določene alergene (npr. prah organskega izvora, biogeni prah kot je cvetni pelod, prah kave, nekatere kovine kot so krom, niklej, kobalt itd.).

Karcinogeni prah kot npr. prah azbesta povzroča pljučnega raka in raka plevre, karcinogeni so tudi kromati, nikelj in spojine, berilij, arzen in spojine, kobalt in spojine, nekatere vrste prahu trdega lesa, bukve, hrasta itd.

Infektivni prah - prenašanje infekcij npr. kapljična infekcija.

Nekatere vrste prahu imajo tudi mutagene učinke, ki povzročajo mutacije, ki škodljivo vplivajo na potomstvo, in teratogene, ki škodljivo vplivajo na plod. Te vrste prahu so najpogostejše organske spojine npr. snovi pri izdelavi zdravil, poljedelskih preparatov itd. Vsak prah lahko deluje tudi kot stresor.

Škodljivost

Škodljivost prahu je odvisna od koncentracije prahu, od ekspozicije prahu, ki je odvisna od trajne izpostavljenosti določenim koncentracijam prahu, in od intenzivnosti dihanja, torej od težavnosti dela. Za prah velikosti približno od 0,25 do 5 mikrometrov je varovalni sistem zgornjih dihal najmanj učinkovit, zato lahko zaide do alveol in je higiensko posebej pomemben. Če delci določenega velikostnega reda, za katere je varovalni sistem zgornjih dihal malo učinkovit, pridejo do alveol, te delce nevtralizirajo specifični levkociti, alveolarni makrofagi. Ti lahko tujek obdajo, nevtralizirajo, odplavijo z limfo in odložijo v hilusih bezgavk. Za nekatere vrste prahu alveolarni makrofagi niso dovolj učinkoviti in stalno ostanejo v pljučih. Takšen tujek v pljučih lahko povzroči vnetni proces, čigar posledica je brazgotinjenje in razraščanje vezivnega tkiva, fibroza, ki privede do trajne, nepopravljive prizadetosti pljučne funkcije.

6. Neugodno toplotno okolje

Človek lahko živi pri ozko določeni telesni temperaturi, ki jo vzdržuje konstantno, kajti stalna telesna temperatura zagotavlja optimalno hitrost biokemičnih reakcij.

V našem toplotnem podnebnem pasu človek v naravnem okolju ni izpostavljen večjim toplotnim obremenitvam. Lahko pa je izpostavljen na delovnem mestu, v metalurških obratih v steklarski industriji, papirni industriji, industriji gume, itd. Bolj redka so delovna mesta, kjer so ljudje izpostavljeni nizkim temperaturam - hladilnice, delo na prostem itd. Take razmere vplivajo na delovno zmožnost in frekvenco nezgod pri delu, lahko pa tudi ogrožajo zdravje delavca. Delavci so prav tako izpostavljeni neugodnim toplotnim razmeram v t.i. toplo-vlažni mikroklimi, npr. v rudnikih, pralnicah, tekstilni industriji, barvarnah itd., enako delavci, ki delajo na prostem, npr. poljedelci, gradbeni delavci, pomorci.

Kaj vpliva na toplotno obremenjenost?

Na toplotno obremenjenost vplivajo trije sklopi: razmere v prostoru (temperatura zraka, temperatura sevanja, hitrost gibanja zraka, relativna vlažnost), dejavnost (fizični, psihični napor) in obleke. Vseh šest spremenljivk se med seboj kombinira ter na ta način ne glede na individualno specifičnost posameznega delavca ustvari številne možne kombinacije. Pri upoštevanju teh parametrov v različnih kombinacijah dobimo t.i. toplotne indekse, ki služijo za oceno toplotnega počutja. Toplotna obremenitev pri človeku se odraža v enostavno merljivih parametrih: akumulacji toplote, bazalni temperaturi, kožni temperaturi, srčni frekvenci in znojenju.

Zaščita pred toplotno obremenitvijo

Obleka lahko varuje pred mrazom, po drugi strani pa obleka, ki odbija toplotno sevanje, varuje človeka pred radiacijo. V vlažni in vroči okolici je priporočljivo, da smo čim manj oblečeni. Ugodne toplotne razmere zagotovimo s primerno kombinacijo razmer v okolju, napora in oblačila. Proizvodno toploto v telesu določa napor, ki je potreben za določeno vrsto dela, in zato nanjo ne moremo veliko vplivati. Lahko napor zmanjšamo, npr. z mehanizacijo. Delno lahko vplivamo s prehrano, npr. z malokalorično prehrano v toplem okolju in z dovolj tekočine, dodajanjem potrebnih soli ali z visoko kalorično prehrano v hladnem okolju. Bolj kot presnovo lahko spreminjamo ostala dva sklopa: toplotne parametre delovnega okolja ter izolacijske vrednosti oblačila. Pri veliki izpostavljenosti toploti so nujno potrebni tehnični varstveni ukrepi, ki jih izbiramo glede na vzrok, vrsto in velikost toplote. Splošno prezračevanje uporabljamo, kadar so toplotni izvori razporejeni po vsem prostoru. Z njim redčimo topel zrak s hladnim zunanjim. Drug pomemben ukrep je klimatizacija. Popolno klimatiziramo delovne prostore, kjer to zahteva tehnološki postopek, pogosto pa pri administrativno tehničnem delu, v biroju itd., sicer pa uporabljamo le hladilne prezračevalnike. Pri konvektivnem segrevanju delavca, ki dela v velikem prostoru, uporabimo za varstvo zračno prho, s katero pripeljemo do delavca zrak s primerno temperaturo. Pri točkastih izvorih segrevanja uporabljamo lokalno prezračevanje. S toplotno izolacijo vročih površin zmanjšujemo prehod toplote v prostor. Toplotnega sevanja ne moremo uničiti s prezračevanjem, zato uporabljamo toplotne ščite, ki ne prepuščajo ali vsaj prepuščajo znatno manj toplotnega sevanja.

Sredstva za osebno varnost pri delu uporabljamo predvsem pred toplotnim sevanjem (obleke z veliko refleksijsko sposobnostjo) in mrazom (oblačila, obutev). Težko delo postaja vse napornejše, če ga opravljamo v veliki vročini.

Posledice toplotnih obremenitev

Če toplotne razmere niso optimalne, se zmanjšuje storilnost in upadajo nekatere zmožnosti. V hladnem okolju postaja delo, pri katerem je potrebna spretnost, pogosto neuspešno. Zmanjša se tudi zmožnost zaznav pravilnih presoj, poveča se reakcijski čas, poveča se obremenitev krvnega sistema idr. Pri delu na hladnem se poveča možnost prehladnih obolenj, obolenj v zvezi z mrazom, omrzlin idr. Ugotovljeno je tudi, da z naraščanjem temperature pada hitrost dela in raste čas kratkih odmorov. Pri delu v vročini so razen neudobja, ki se navadno kaže v intenzivnejšem potenju in povečanem srčnem utripu, posledice lahko resnejše, npr. toplotna izčrpanost ali celo toplotni udar, ki se lahko konča smrtno. Pri velikih topolotnih obremenitvah se zmanjša zmožnost za opravljanje del, zlasti se npr. zmanjšujejo čutne zaznave, reakcijski čas, delo s številkami, senzomotorična koordinacija, reševanje vezanih nalog ipd. Delo v vročini je še posebej nevarno, če je ralativna vlažnost velika in je ozračje mirno brez znatnega gibanja zraka. Prav tako se pri nizkih in visokih temperaturah delovnega okolja poveča število nezgod pri delu.

7. Nevarne snovi

Kaj so nevarne snovi?

Po direktivi Evropske unije sodijo k nevarnim tiste snovi in pripravki, ki imajo eno ali več nevarnih lastnosti: eksplozivnost, oksidativnost, zelo lahke vnetljive snovi, vnetljive snovi, zelo strupene snovi, strupene snovi, zdravju škodljive manj strupene snovi.

Te lahko privedejo do prizadetosti zdravja oseb, ki z njimi prihajajo v stik. V svetu poznajo okrog 10 milijonov različnih kemičnih snovi. 100.000 jih proizvajajo v velikih količinah. Letno izdelajo okrog 400 milijonov različnih kemikalij in neznano količino stranskih produktov in odpadkov. Glede negativnih vplivov na ljudi je dovolj raziskanih 3 - 4 tisoč snovi. Razmak med številom kemičnih snovi in tistimi, katerih učinki so znani, pa se vedno bolj povečuje. Nevarne snovi, ki lahko ogrožajo človeka, so tiste, ki v času rokovanja, transporta, skladiščenja ali uporabe uhajajo ali se tvorijo in pri tem povzročajo iritirajoče, dušljive, toksične ali druge škodljive prahe, dime, pline, meglo, pare ali vlakna v količinah.

Kaj je strup?

Strup je vsaka snov, trda, tekoča ali plinasta, ki škoduje človeškemu organizmu, če pride na površino telesa ali če se vnese v človeški organizem.

Strup je vsaka po svoji količini in kemičnih lastnostih telesu tuja snov, ki ne glede na vrsto vnosa v organizem moti funkcijo ali sestavo organizma. Od okoli 10 milijonov kemičnih sestavin se jih v komercialne namene uporablja okoli 100.000 v obliki skoraj 5 milijonov različnih vrst kemičnih izdelkov. Vsaj tretjina se jih vsako leto spremeni po kakovostni ali kvantitativni sestavi, po imenu ali se pojavi v obliki popolnoma novih spojin in izdelkov. Poleg tega se industrijska toksikologija srečuje še z množico snovi, ki nastopajo kot surovine, vmesni, stranski ali končni produkti, ali pa se z njimi srečuje pri transportu ali uporabi.

Škodljivost strupov

Škodljivost je odvisna od vrste snovi in koncentracije, intenzitete dihanja, če gre za zastrupitev preko dihal, trajanja in dinamike izpostavljenosti ter od zdravstvenega stanja človeka, kjer je pomemben tudi spol, (ženske v rodni dobi, prodor strupa skozi placentarno bariero), starost (otroci in starejši so manj odporni), morda tudi rasa, stopnja trenutne obremenjenosti, utrujenosti, stanje ciljnega organa ali organskega sistema (na primer centralnega živčnega sistema, obtočil, jeter, dihal, ledvic, krvi) pa tudi fizikalno kemičnih lastnosti, kot so velikost molekul, pH, topnost v maščobi oz. v vodi ipd. Povzročajo preobčutljivost, rakotvornost, mutagenost, toksičnost za razmnoževanje, jedkost, dražljivost, nevarnost za okolje. Nevarne snovi označujejo stavki R in S. Standardni opozorilni stavki R(RISK) opozarjajo na posebne nevarnosti, standardni obvestilni stavki S (SAFETY) pa opozarjajo na varnostna navodila. Lahko imamo tudi kombinirane R in S stavke. V praksi, v delovnem okolju pogosto ne nastopa sama snov, ampak zmes več škodljivih snovi, katerih učinki so lahko med seboj neodvisni, njihov vpliv pa se lahko sešteva, delovanje se stopnjuje ali pa delujejo antagonostično.

Kako se strupi odražajo na zdravju ljudi?

Nekateri škodljivi učinki na zdravje in življenje se pokažejo kmalu, nekateri pa pozneje. Pomembno se je zavedati, da smo ljudje predvsem pozorni na kratkotrajne učinke in ne na kronične, ki jih lahko pogosto spregledamo oz. ne prepoznamo. Seveda pa imajo tudi kratkotrajni učinki na organizem lahko kronične posledice ali celo vpliv na poznejše generacije. Vzroki in učinki škodljivih snovi se odražajo na delavcih kot nespecifični, kratkotrajni ali dolgotrajni (utrujenost, stres, psihosomatske bolezni) in kot specifični, ki so lahko kratkotrajni ali dolgotrajni kot npr. iritativni, ki povzročajo draženje kože in sluznice. Toksični povzročajo okvare posameznih organov ali organskih sistemov, alergogeni povzročajo preobčutljivost, fibrogeni povzročajo razraščanje vezivnega tkiva, kancerogeni povzročajo nastanek raka čez daljše obdobje itd.

Odražajo se lahko na potomstvu, na kasnejših generacijah - kot mutageni ali genetski učinki - povzročajo spremembe v dednem materialu celic in tudi na razvijajočem se plodu - teratogeni učinki (nosečnice). Le redke zastrupitve potekajo tipično, kot je navedeno v učbeniku. To zlasti ne velja za zelo blage in za zelo hude zastrupitve, za kombinirane, kjer se učinki več toksičnih snovi lahko kombinirajo, oslabijo ali potencirajo in spreminjajo klinično sliko in zastrupitve pri bolnikih s predhodnimi hudimi obolenji osrednjega živčevja, srca, dihal, prebavil, sečil in presnove. Zato vsaka zastrupitev pomeni nekakšen unikat, katerega diagnozo, zdravljenje in prognozo je potrebno obravnavati individualno.

Ob sumu na poklicno bolezen se moramo vprašati

ali je vzrok bolezni resnično inkrimirana toksična snov ali pa neka druga snov, ali je vzrok druga spremljajoča bolezen, npr. alkoholizem, ali je oboleli delavec pri delu uporabljal ustrezno zahtevano opremo za osebno varnost, ali je maksimalno dovoljena koncentracija na delovnem mestu presežena ali ne,

ali je posledica zastrupitev, ali je prišlo do bolezni,

pri ukrepih: ali je potrebno zdravljenje in kakšno, ali je potreben pregled delovnega okolja, (velikokrat je treba povprašati tudi o domačem delovnem okolju), vprašamo se o primernosti uporabe toksične snovi in kemikalije in pa seveda tudi o drugih potrebnih ukrepih aktivnega, predvsem tehničnega varstva in organizacije dela.

Ukrepe običajno razdelimo na pravno-upravne: predpisane mejne vrednosti, periodični nadzor nad delovnimi prostori, zdravstveni nadzor zaposlenih ipd.,

tehnične ukrepe: sprememba tehnoloških postopkov, zamenjava škodljivih snovi z ne-ali vsaj manj škodljivimi, avomatizacija ipd., ureditev mikroklimatskih razmer delovnega okolja, uporaba ustreznih splošnih in osebnih varovalnih sredstev itd. in

organizacijske ukrepe: izboljšanje organizacije dela, manj izpostavljenih delavcev, krajša izpostavljenost, izbira ustrezne opreme, znanje in izobraževanje delavcev.