|
Stradanje najstnice - ZDRAVJE 3/99 Rekli bi lahko, da so motnje hranjenja značilne psihiatrične bolezni našega časa. V zadnji generaciji ali dveh se je pozornost ljudi v razvitem svetu močno usmerila k prehrani in dietam. Hkrati je družba postajala vse bolj nestrpna do debelosti, vitkost pa se je spreminjala skoraj v vrednoto. Če k temu dodamo še močno odvisnost sodobnega človeka od mnenja drugih pri oblikovanju svoje identitete ter željo Zahodnjaka, da bi imel na vseh področjih življenja niti v svojih rokah, smo že blizu plodnih tal za duševno anoreksijo (anoreksijo nervozo) in bulimijo - bolezni, za kateri je značilna patološka prezaposlenost s hrano, težo, postavo, vitkostjo in aktivnim obvladovanjem življenja. Motnje hranjenja kot celota imajo širok razpon in segajo od enkratne, blage težave v mladostniških letih do vse življenje trajajoče bolezni, ki je trajna ali se pojavlja v valovih, z izboljšanji in poslabšanji. Poleg jasnega vpliva kulturnih dejavnikov, ki smo se jih pravkar dotaknili, prispeva k motnjam hranjenja še množica drugih virov. Veliko strokovnih polemik je bilo posvečenih vlogi neprimernega starševstva in motenih družinskih odnosov. Raziskave so se posebej posvečale spopadom za moč, ki se v otroštvu v družini pogosto razplamtevajo okrog hrane. Vendar so najbrž pomembnejši hormonski in genetski dejavniki. Bolniki z motnjami hranjenja so k njim verjetno gensko nagnjeni. O tem priča tudi dejstvo, da so bolj ogroženi posamezniki iz družin, v katerih se pojavljajo depresija, alkoholizem, debelost ali motnje hranjenja. Poleg tega obstaja nevrološka povezava med vzorci hranjenja-zlasti dietami in stradanjem ter živčnim in hormonskim sistemom, saj sta lakota in njena potešitev z uživanjem hrane nagonski dogajanji, ki ju uravnavajo določeni možganski predeli. Duševna anoreksija Anoreksija - nenehno, bolezensko prizadevanje vitkostjo in trajen strah pred debelostjo - neizogibno vodi v različno izrazito izčrpanost, podhranjenost in s tem povezane zdravstvene težave. Telesni videz je sicer pomembne?ko moškim kot ženskam, tod a s čezmerno težo so v veliko večji meri nezadovoljne ženske. To potrjujejo tuji in domači raziskovalni izsledki. Zato ni presenetljivo, da je med osebami z anoreksijo več kot devetdeset odstotkov žensk. V strokovnih krogih je bilo veliko razprav o tem, v kolikšni meri je duševna anoreksija povezana z neustreznim komuniciranjem v družini in motenimi družinskimi odnosi. Čeprav vloge teh okoliščin ne gre zanikati, pa je v vsaj tolikšni meri zakoreninjena v biokemičnih možganskih spremembah in genetski nagnjenosti. Nove raziskave so pokazale, da se ljudje z anoreksijo na omemjevanje hrane odzovejo drugače kot preostali. Večina ljudi se ui ob prehrani, s katero ne dobijo dovolj kalorij, počuti neprijetno, slabo. Anorektiki tega nelagodja ne občutijo. Ko začnejo stradati, doživljajo občutek vznesenosti, evforije, ker možgani sproščajo endogene opioide. Podobno kot tekači, ki zaradi teh snovi med naporom lahko doživijo tekaško vznesenost, se tudi anorektične osebe počutijo disciplinirane in uspešne. V svoji izčrpanosti doživljajo resničen užitek. Motnja posebno ogroža posameznike s krhko samopodobo in tiste, ki imajo v družini primere depresije, težav s telesno težo ali zlorabe snovi, npr. alkoholizma. Zlasti izpostavljeni so tisti, ki sodelujejo pri dejavnostih, za katere sta nujna vitkost ali obvladovanje teže: baletu, gimnastiki, manekenstvu. V času sprememb Anoreksija lahko izbruhne že pri sedemletnem otroku ali se pojavi šele pri 25. letu. A daleč najpogosteje se začne sredi najstniških let. To je čas velikih telesnih in duševnih sprememb, prehoda v adolescenco - čas, ko se dekletova zunanjost spreminja, razvijajo se prsi in postava dobiva ženske obrise. Motnja se mnogokrat pojavi pri dekletu, ki je morda nekoliko pretežko in hoče shujšati. Potem pa še kar naprej vztraja pri shujševalni dieti, čeprav je že dosegla primerno težo. Če se anoreksija razvije pred puberteto, se bo spolni razvoj ustavil in menstruacije se ne bodo začele. Če se začne po prvi menstruaciji, lahko menstruacije izginejo. (Normalizirajo se, ko je znova dosežena normalna teža.) Celo ko je že suha kot trska, bo oseba z anoreksijo prepričana, da je debela. Nenehno bo hujšala in prav mogoče je, da bo zlorabljala zdravila (npr. diuretike ali odvajala), da bi se znebila odvečnih kilogramov. Kljub temu, da zavrača hrano, je lahko z njo obsedena ter zbira recepte ali obilno kuha za druge. Nekatere ženske skrivajo hrano po hiši ali nosijo slaščice v torbici. Nekatere anorektične ženske, ki svojega hranjenja ne obvladujejo popolnoma strogo, lahko zapadajo v napade trpanja hrane; to imenujemo bulimija. Od trideset do petdeset odstotkov anorektikov trpi za bulimijo. Osebe z anoreksijo, ki so v svojem ravnanju pogosto toge in perfekcionistične, so neredko enako prezaposlene s telesno dejavnostjo kot s hujšanjem. Huda anoreksija vodi v kronično podhranjenost, ki zahteva davek od celotnega telesa, še zlasti pa prizadene ščitnico, srce, prebavila in spolne organe. Nezdravljena je lahko usodna. Simptomi Med simptomi duševne anoreksije so:
Zdravnik bo iskal še nekatere spremembe, zmanjšanje teže za več kot 15 odstotkov pod normalno za starost in višino, trajno hujšanje, nizek krvni tlak, počasen srčni utrip, nenormalne koncentracije estrogena, progestagena in kortizola ter simptome podhranjenosti. Najhujša ovira zdravljenju je, da ga osebe z anoreksijo ne želijo. Toda čim prejšen začetek je nujen, tudi zato, ker je bolezen lahko usodna. Prvi, neposredni cilj zdravljenja je vselej, da prizadeti začne jesti in pridobi težo. Ker se anorektikom njihovo ravnanje praviloma ne zdi nenormalno, tega cilja ni lahko doseči. Če je izčrpanost že dosegla takšno stopnjo, da ambulantno zdravljenje ne zadošča, je potreben sprejem v bolnišnico. V bolnišnici opravljajo vsakodnevno tehtanje in oskrbo, dokler teža ne doseže normalne ravni. Ko je neposredna zdravstvena ogroženost odpravljena - v blažjih primerih motnje - pride na vrsto psihoterapevtska obravnava: individualna, pogosto tudi družinska. Psihoterapija pomaga odpraviti duševne dejavnike, ki so pripomogli k razvoju anoreksije. Proti sami anoreksiji zdravila koristijo redko, ponavadi le v najbolj akutnih primerih. Nujna pa so, če je bolnica tudi depresivna ali ima obsesivno-kompulzivno motnjo. Praviloma je bolnica z motnjo hranjenja do zdravstvenih delavcev nezaupljiva. Sumi jih, da jo hočejo nahraniti, zlomiti njeno voljo in jo narediti debelo. Terapija, ki je vzgojno ali vedenjsko utemeljena ter nudi informacije o uravnavanju teže, normalnih prehranskih navadah, prehranjevanju in učinkih stradanja, bruhanja in odvajal na telo, je ponavadi dobro izhodišče. Vedenjsko kognitivno zdravljenje, ki obsega tudi tedenska seanse in trajno vrednotenje bolničine motene samopodobe, hranjenja in vitkosti, se je izkazalo kot zelo uspešno. Skoraj polovica anorektičnih ljudi je tudi depresivnih. Tem koristi jemanje antidepresivov, npr. fluoksetina ali sertralina. Ljudje z anoreksijo redko priznajo, da imajo težave. Če jih zdravnik ne pregleda zaradi kakšne druge bolezni, lahko anoreksija ostane prikrita, dokler družinski član ali prijatelj ne opazi izdatne izgube teže ali dokler ne izostane več menstruacij zapored. Poleg tega anorektiki redko želijo zdravljenje. Zato so ponavadi bližnji svojci ali prijatelji tisti, ki morajo prepoznati motnjo in prizadetega spodbuditi, naj poišče pomoč. Skrajno redko motnja izgine sama, zato je za njeno obvladanje in premaganje potrebna pomoč. Če doživljate simptome anoreksije, obiščite zdravnika. Zloraba odvajal in diuretikov je lahko smrtno nevarna. Prognoza - potek ustrezno zdravljene motnje - je dobra. Približno sedemdeset odstotkov tistih, ki pomoč dobijo pravočasno, si povsem opomore zdravstveno, duševno in socialno. Vedeti pa je treba, da lahko nagnjenost ostane, tudi če anoreksija ni aktivna, zato marsikdaj potrebuje dolgotrajno vodenje in spremljanje. Še celo ko je ustrezno obvladana, imajo nekateri ljudje še leta svojske prehranske navade in povsem posebne poglede na hrano. |