KUMARE - Naša žena, letnik 1999, številka 1

V poletnih mesecih iz kumar pripravljamo okusno solato, lahko samo ali pomešano z drugimi vrtninami, npr. s paradižnikom, papriko. Pravilno pripravimo solato tako, da kumare z domačega vrta operemo in jih ne lupimo, kupljene pa olupimo in narežemo tik preden jih začnemo jesti. Prelijemo jih z oljem, kisom in osolimo, ali pa s kislo smetano ali z jogurtom. Skledo, v kateri pripravljamo kumare, natremo s česnom, da imajo po njem prijeten okus, uporabimo pa jabolčni kis. Ko pripravljamo kumarično solato ne ravnamo pravilno, če kumare najprej razrežemo, jih solimo, potem pa ožmemo, da iztisnemo ves sok, jih popopramo ter dodamo kis in olje. Tako pripravljena solata je težko prebavljiva in nam često povzroča želodčne težave. Črevesje najlaže vsrka hranilne snovi iz povsem dozorelih kumar. Iz nezrelih plodov, iz kakršnih običajno pripravljamo solato, pa stene tankega črevesja laže vsrkajo hranilne snovi, če kumare niso ožete. Po kumarah običajno ni priporočljivo piti pijač, ki vsebujejo ogljikov dvokis, ker se lahko zaradi preveč plinov pojavijo krči v trebuhu. Škodljivo je tudi, če pripravimo večjo količino kumaričine solate in jo nato hranimo v hladilniku več dni.

Kumare pa lahko pripravljamo tudi kot juho, v prikuhah, pečemo cele plodove, oblite s smetano, jih nadevamo s skuto ali z mesom.

Pomen v prehrani in za ohranjanje zdravja

Pri dietni prehrani so kumare zelo pomembne, ker ima 100 g samo 12 kcal ali 52 kJ. Vsebujejo tudi eterična olja, v 100g jih je 10 mg, kot tudi oksalno kislino, katere je 25 mg/100 g. V plodovih so grenčine kukurbitacmi; več jih je tam, če so rasle v podnebju, kjer so bila večja nihanja v količini vlage. V divjih kumarah je več grenčine kot v gojenih, a tudi med sortami so občutne razlike v vsebnosti grenčin. Kukurbitacini so v večjih količinah strupeni. V plodovih je inulin, to je inzulinu podobna snov, ki vpliva na znižanje količine sladkorja v krvi, zato kumare pri poročajo sladkornim bolnikom. V kumarah je precej, celuloze, hemiceluloze, pektinov, adenin, arginin, veliko je kalija in fosforja, vitaminov C, A in B. Ker plodovi vsebujejo tudi do 97°/ vode, kumare ugodno vplivajo na odvajanje vode iz organizma, zato jih priporočamo ledvičnim in srčnim bolnikom, učinkovine iz kumar pomagajo topiti sečno kislino. Svež kumarični sok iz telesa odvaja strupene snovi, zato čisti kri in uravnava njeno reakcijo, da se kri ne zakisa. Kumare priporočajo tudi pri zatekanju nog in rok, pri zdravljenju celulita, proti navalom krvi v meni, pri vročinskih boleznih, nespečnosti, zastrupitvah, žolčnih in črevesnih težavah. Osoljen sok ugodno deluje na ledvice, pljuča, kožo in tanko črevo. Pri lenem črevesju in močnem zaprtju koristijo kumare, ker uravnavajo prebavo.

V francoskem ljudskem zdravilstvu so kumare priporočali pri zdravljenju tuberkuloze. Suho ali sveže kumarično seme uporabljajo za čaj pri ledvičnih boleznih in boleznih mehurja, stolčeno seme pa odpravlja otrokom gliste. Kumare prištevamo med najstarejša kozmetična sredstva, ker so jih že v stari Grčiji uporabljali za čiščenje kože na obrazu, iz moke in soka pa so pripravljali obloge za osvežitev polti. Kumarični sok učinkovito topi strupene snovi, zato po redni negi s kumarami izginejo ogrci, lišaji, ekcemi, pege, omilijo pa se tudi težave pri luskavici, srbečici in pordečitvi kože. S kumaričnim sokom zdravijo tudi preležanine, vnetja kože, ozebline in celo opekline, na katere lahko polagamo rezine kumar. V Nemčiji in Italji priporočajo svež sok za krepitev oči - vato, namočeno v kumaričm sok polagajo na oči.

Izvor in opis rastline

Kumare izvirajo iz Indije in Afrike. Predvidevajo, da so kumare med najstarejšimi gojenimi rastlinami. Stari Egipčani so jih poznali pred 4000 leti. Seme kumar so našli v faraonskih grobnicah. Okoli leta 2000 pr.n.š. so kumare upodabljali kot daritveni plod. V Grčijo so se kumare razširile 600 let pr.n.š., poznali pa so jih tudi v starem Rimu. V srednjem veku so kumare gojili v srednji Evropi, kamor so jih prinesli iz Bizanca. V Angliji so najprej začeli pridelovati kumare v rastlinjakih. Tovrstno pridelovanje pa se je v začetku tega stoletja razširilo na Nizozemsko in v Nemčijo.

Kumara je enoletna rastlina, ki ima večino korenin do 0,5 m globoko, le redke prodro globlje kot 1,5 m. Iz stebla izraščajo tudi adventivne korenine. V začetku korenine rastejo zelo hitro, pozneje pa je razmerje med koreninami in nadzemnim delom 1:100 do 1:200.

Steblo kumar je vreža, ki leži na tleh ali pa se z viticami oprijemlje opore. Na glavni vreži se razvijejo prve stranske, na njih druge in na teh še tretje stranske vreže. Pri pridobivanju na zemlji, pokriti s folijo, se rastlina močneje razveji kot pri gojenju na nepokriti zemlji. Listi so trokrpi, ob robovih šilasti, malo dlakavi, na spodnji strani so dobro vidne listne žile. Na rastlini se razvijejo enospolni cvetovi, posebej moški in posebej, ženski; iz teh se razvijejo plodovi, ko so jih oprašile čebele. V rastlinjaku gojimo sorte, ki se razvijejo brez oprašitve, to so partenokarpni plodovi. Če se partenokarpni cvetovi oprašijo, se razvijejo deformirani plodovi.

Razvoj plodov je odpisen od sorte, namena uporabe, tehnike pridelovanja. Kumare za vlaganje, ki jih obiramo vsak dan ali vsak drugi dan, nastavljajo vedno nove plodove, ko potrgamo od 3 do 9 cm dolge. Kumare za solato pa razvijejo dobro oblikovan plod, zato se hranila porabljajo za razvoj ploda, ne tvorijo pa se novi poganjki in cvetovi. Šele ko odtrgamo razvite plodove, se nadaljuje razvoj novih cvetov. Če pa pridelujemo seme kumar, popolnoma preneha rast novih poganjkov in cvetov, vsa hranila pa rastlina uporabi za dozorevanje plodov.

Sorte in pridelovanje

V naši sortni listi je 28 sort kumar za solato. Med najrodnejšima sta hibrida Darina Fl na Jazzer F1, ki razvijeta temno zelene, rahlo bradavičaste plodove. Sorti Delikates in Eva sta uporabni tako za solato kot tudi za vlaganje. Dolge zelene plodove razvijeta sorti Dolga zelena in Starozagorske dolge, nekoliko krajše pa sorte Marketmore, Senzacija, Sončni potok, Partenokarpni hibrid. Rawa F1 ima krajše plodove, predvsem pa več osemenja. Hibrida Encore F1 in Raider Fl sta srednje rodna, z bradavičastimi plodovi.

Kumare so zelo zahtevna vrtnina, saj uspevajo tam, kjer je temperatura vsaj dva meseca višja od 20° C, trije meseci pa morajo imeti od 17 do 19° C. Kumare že ob kalitvi potrebujejo 12 do 15° C, toplote, cveteti pa začnejo pri 15 do 17° C. Optimalna temperatura za opraševanje pa je od 18 do 21° C. Korenine se dobro razvijajo pri temperaturah od 18 do 20° C. Če je nočna temperatura nižja od 15° C, kumare počasi rastejo; šele nad to temperaturo in višjo dnevno za 4 do 8° C se dobro razvijajo. Kumara potrebuje tudi veliko zračno vlago od 70 do 90% in tudi veliko talno vlago. Zato je potrebno plastenjake za kumare manj zračiti kot za paradižnik in redno zalivati. Ker pa se pri vlaženju listov pojavlja plesen, uredimo za kumare kapljično namakanje, to je, da zalivamo samo po zemlji ob rastlini.

Kumare so občutljive tudi za veter, zato jih sejemo na dobro osončeno in pred vetrom zaščiteno gredo. V hladnejših krajih pa takoj, po setvi postavimo tunel, ki ga pokrijemo s polietilensko folijo. Kumare uspevajo na srednje težkih tleh, ki se dobro ogrejejo, in so strukturna in dobro založena s hranili. Velik pridelek dobimo, če zemljo gnojimo s hlevskim gnojem, lahko pa dobro preležan gnoj nasujemo v jarek, ki ga nato, vsaj 20 cm visoko, pokrijemo z dobro kompostno zemljo. Tako gnoj ogreva zemljo in v začetku pospešuje zlasti razvoj korenin, kar se potem odraža na večjem pridelku. Kumare potrebujejo blago kisla tla, to je pH okoli 6 ali od 5,5 do 7,5. Močno kisla tla zboljšamo tako, da apnimo zemljo že eno leto preden posadimo ali posejemo kumare. Pridelujemo jih po poru, stročjem fižolu, bobu, tudi po zimski solati, redkvici, zimski špinači. Po kumarah pa pridelujemo korenovke, to sta korenček in peteršilj, sadimo česen, čebulo, šalotko. Na isto površino kumare spet posadimo po štirih do petih letih, da se ne pojavijo bolezni, ki izvirajo iz zemlje, to je zlasti ovelost.

Kumare sadimo, ko se zemlja ogreje, običajno sredi maja. Če postavljamo tunel, jih lahko sejemo prej, vendar pa moramo pri tem pokriti s črno polietilen-
sko folijo tudi zemljo, da bodo imele rastline dovolj vlage in toplote, kar bo pospešilo vznik in začetni razvoj.

Če hočemo pridelati zgodnje kumare, je priporočljivo vzgojiti sadike v lončkih, s premerom vsaj 4 cm, da jih potem že sredi maja presadimo v tunel ali tudi na zemljo, pokrito s črno folijo, po njej, pa prekrijemo vlaknato folijo, tako da se v začetku kumare dobro razvijajo. V lončke sejemo po 2 do 3 semena vsaj 16 do 20 dni prej - že konec aprila ali prve dni maja. S presajanjem dosežemo, da kumare pobiramo že v juniju in jih potem obiramo vse do sredine avgusta.

Če hočemo načrtovati pridelovanje tako, da imamo pridelek od junija do septembra, potem kumare gojimo za zgodnje pobiraje v tunelih in iz sadik; kasnejši pridelek bo zrasel na zemlji, pokriti samo s črno folijo, še pozneje pa bomo imeli kumare, ki bodo zrasle na nepokriti zemlji. Do začetka prvih slan pa pobiramo kumare na opori, ker rastline v avgustu in začetku septembra niso izpostavljene takim nihanjem v temperaturi zemlje kot če jih gojimo na nepokriti zemlji. Prav višja temperatura zemlje pa je odločilna za podaljšanje razvoja kumar tja v september. Zato zemljo, kjer rastejo kumare ob opori, vedno pokrijemo s črno polietilensko folijo. Preden pa to storimo, ugotovimo, če so v zemlji škodljivci. Na določenih mestih, označenih s palico, damo v zemljo krompir, in kot smo že zapisali, se nanj zavrtajo predvsem strune, pod deskami pa se zberejo polži. Te poberemo, saj nam v zelo vlažnem vremenu lahko naredijo veliko škode, ko objedajo že klične liste.

Folijo položimo na vlažno in dobro pripravljeno zemljo, robove zakopljemo in v folijo, širine 1,2 m, s katero prekrijemo 0,9 m široko gredo, naredimo 1 vrsto lukenj v razdalji 30 do 40 cm. Če postavljamo oporo, potem zabijemo v razdalji 2 m kole, ob katere napnemo plastično mrežo, ki jo privežemo ob zgornjo in spodnjo nosilno žico, debelo vsaj 2 mm. Na konceh oporo sidramo, to je, da zgornjo in spodnjo žico privežemo na količek, mrežo pa še pričvrstimo na vsak kol. Tako čvrsta opora bo zdržala težo rastlin in plodov.

Pri gojenju na črni foliji je razdalja med vrstami 1,5 m, pri gojenju na opori 1,2 m, v vrsti so sadike oddaljene od 30 do 40 cm, ob opori je iz vsakega sadilnega mesta primerno pustiti samo po eno rastlino, na pokriti zemlji pa lahko iz sadilnega mesta rasteta dve ali tri rastline.

Če seme sejemo, naj bo globina setve od 2 do 3 cm. Na nepokrito zemljo jih lahko sejemo, predvsem na lahko peščeni zemlji, v trakove ali pasove, dve vrsti v razdalji 30 cm, v vrsti seme od semena na 5 cm, medvrstna razdalja je 0,9 do 1,2 m. Na težjo zemljo pa jih sejemo v eno vrsto, 1,5 m narazen med vrstami in na 5 cm v vrsti. Če zemlje ne pokrivamo s folijo, je zelo dobro, da po vzniku kumar medvrstne prostore pokrijemo s pokošeno, nekoliko uvelo travo ali z listjem, s slamo ali z drugimi organskimi odpadki, lahko tudi s celulozno šotnim papirjem. Vse to pospešuje razvoj, saj je na zemlji, pokriti z organskimi snovmi, temperatura višja, zemlja rahlejša, v njej je aktivnejše življenje mikroorganizmov. Tako bo tudi pridelek večji.

Če gojimo kumare ob opori, moramo v začetku vreže privezati na oporo, sicer del vrež raste po zemlji, drugi del pa po opori, kar otežuje obiranje in tudi preglednost, saj lahko ostane veliko dolgih plodov na zemlji. To zmanjšuje pridelek kumar za vlaganje pri katerih pobiramo od 3 do 6 in od 6 do 9 cm in od 9 do 12 cm dolge plodove. Vendar pa pri rednem vsakodnevnem obiranju ali obiranju na dva dni, poberemo več krajših, do 6 cm dolgih plodov, ki jih v predelavi najbolj cenijo in jih tudi iz domačega vrta najraje vlagamo.

Med rastjo je zelo dobro zalivati kumare s koprivovo vodo. Pospešeno bodo rasle, a tudi listnih uši ne bo in ne pojava plesni.

Če smo kumare pridelovali iz sadik, potem poberemo v juniju in do srede julija že veliko plodov. V juliju in avgustu se na kumarah pojavlja plesen bučnic, zlasti če je deževno vreme, se kumare posušijo. Zato je zelo pomembno, da posadimo kumare dovolj narazen in vrste obrnemo v smeri vetra, da se listi hitreje osušijo, kar zmanjšuje širjenje okužb.

Kumare obiramo redno, predvsem za vlaganje, da poberemo čim več plodov prvega razreda, to je dolžine od 3 do 6 cm. Kumare za solato morajo doseči najmanj dolžino 20 cm in plodovi morajo biti lepo oblikovani. Če so v času obiranja predvsem noči hladne, se plodovi deformirajo, to je, razvijejo se neenakomerno debeli plodovi.

Kumare za solato pobiramo vsaj enkrat na teden, na vrtu pa lahko vsak dan odtrgamo po nekaj plodov, če smo posadili vsaj 5 m dolgo gredico. Če pa plodovi začno dozorevati in rumeneti, potem se zaustavi rast in nastavek novih plodov - to pa prinese manjši pridelek.

Če so rastline v začetku septembra še zdrave, potem jih je dobro pokriti z vlaknato folijo; s tem podaljšamo pobiranje za teden do 10 dni.

dr. Mihaela Černe, dipl, inž agr.