ČEBULA - Naša žena, letnik 1996, številka 3

Čebulo prištevamo med najstarejše gojene rastline, ker so jo pridelovali že v pradavnini. V naravi ne najdemo divje čebule. Čebula izvira iz Perzije in drugih držav osrednje Azije. Od tu se je pridelovanje širilo v Malo Azijo in v Sredozemlje. Čebula je bila pomembna hrana Ijudi, ki so gradili piramide v starem Egiptu. Več tisoč let star zapis v klinopisu priča: "Če uživam čebulo v času vetrov (jeseni), bom šele v času deževja (spomladi) spet trpel za bolečinami v trebuhu". Stari Egipčani so pred čebulo izgovarjali slovesne prisege in jo uporabljali v različnih obredih. Kot hrano in zdravilno rastlino so čebulo cenili antični Grki in Rimljani. V Srednjo Evropo se je pridelovanje čebule razširilo v srednjem veku. Takrat so jo kot talisman nosili vitezi pod oklepom, da jih je varovala pred različnimi boleznimi. Španci so na svojih ladjah prenesli čebulo v Ameriko: Med državljansko vojno je bila čebula tako pomembna, da je general Grant zahteval, da se brez čebule njegove čete ne bodo premaknile na druge položaje, ker so čebulo zelo cenili pri črevesnih in drugih boleznih.

Tudi dandanes nekateri športniki jedo čebulo, da si krepijo telesno odpornost in povečujejo zdržljivost.

Pomen v prehrani in za ohranjanje zdravja

Čebulo cenijo v vsaki kuhinji za pripravo različnih jedi. Svežo čebulo, ki je najbolj zdravilna, dodajajo različnim solatam npr. fižolovi, paradižnikovi. Kot začimbo jo uporabljamo v mesnih jedeh, juhah, enolončnicah, različnih namazih. Manj pa pripravljamo čebulo kot samostojno jed; lahko jo pečemo skupaj z mesom, jo nadevamo z mesom, tunino, gobami, jo pečemo skupaj s sirom, paniramo ali ocvremo. Tudi pri različnih picah, omletah z jajci, v omakah, prikuhah, v zavitkih ali pitah uporabljamo čebulo. Čebula je pomembna začimba, ker ima značilen okus po različnih sulfidih in večjo količino sladkorjev, to je 7 do 8% glukoze in saharoze. V čebuli je veliko vitamina C in drugih vitaminov iz skupine B ter vitamini P, K, H in E. Dve čebuli zadostujeta, da pokrijemo celodnevno potrebo po vitaminu C. V čebuli je tudi veliko mineralov, predvsem kalija, kalcija in fosforja. Značilen vonj in okus daje čebuli eterično olje alildisulfid, ki ga je v mladi od 16 do 38 mg/100 g, v dozoreli pa 38 mg/100 g. Zdravilen je tudi glikozid aliin, ki ga je 0,4 odstotka in pod vplivom fermenta alinaze preide v alicin, ta pa draži kožo in uničuje bakterije. Zato imajo nekateri čebulo za naravni antibiotik, ker vsebuje še druge žveplove spojine kot npr. tiosulfonsko in tiocinsko kislino. Tiopropionaldehid pa povzroča solzenje, ko režemo čebulo. V njej je tudi glukokinin, ki zmanjšuje količino sladkorja v krvi, inzulinu podoben rastlinski hormon, flavonski glikozidi in učinkovina, ki vpliva na delovanje srca.

Čebula čisti kri, zmanjšuje količino sladkorja, poživlja krvni obtok, prekrvavitev sluznice, dobro vpliva na srce, preprečuje trombozo in srčni infarkt, krepi živce.

Ker čebula vsebuje veliko kalija, pospešuje izločanje vode, vendar je ne smemo jesti v prevelikih količinah pri hudih jetrnih, ledvičnih in sečnih boleznih. Čebula pospešuje tek in uravnava prebavo, zakuhana v mleku pa zdravi trebušne krče.

Ker je čebula tako vsestransko zdravilna rastlina, pravi star pregovor, da v hiši, kjer pojedo veliko čebule, ne potrebujejo zdravnika. Več učinkovin vsebuje intenzivno obarvana čebula, ki je običajno tudi ostrejšega okusa kot svet1a čebula.

Pridelovanje

Razvojni ritem čebule je prilagojen stepskemu podnebju s suhim in vročim poletjem ter mrzlo zimo.

Seme čebule kali že pri temperaturi 2 do 3°C, vendar traja kalitev več tednov. V 7 do 10 dneh pa čebula vznikne pri temperaturi 22°C. V začetnem razvoju potrebuje čebula nizke temperature od 10 do 15°C, da se razvije čim več korenin. Njihova rast preneha pri temperaturi nad 20°C, optimalna temperatura za razvoj čebule je 22°C. Če je temperatura zemlje višja od temperature zraka, zelo intenzivno rastejo listi, korenine pa ne, kar se pozna na pridelku. Zato veliko pridelamo, če čebulo sejemo čim bolj zgodaj spomladi, že februarja ali marca, da se pri nižji temperaturi in zadostni količini vlage, potrebne za kalitev in začetni razvoj, oblikuje čim več korenin. Pri prepozni setvi se bolj razvijejo listi, slabo razvite korenine pa ne morejo črpati dovolj hranilnih snovi, zato se oblikujejo majhne čebule.

V juniju in juliju potrebuje čebula višje temperature in suho zemljo, da pravilno dozori; taka je tudi bolj trpežna za skladiščenje. Ker dozorelo čebulo obdajajo ovojni listi, jo pozimi varujejo pred mrazom. Če hranimo čebulo na podstrešju, jo ob hujšem mrazu samo pokrijemo, ne smemo pa je prekladati, ker bi ji popokale celice, po otoplitvi pa ne bi bila več uporabna. Čebula potrebuje zelo plodna strukturna in humozna tla, ker korenine razvije plitvo in ni sposobna hranil črpati iz globljih plasti zemlje. Če se ob kalitvi na glinasti zemlji naredi skorja, potem čebula zelo slabo vzkali in neenakomerno raste. Zato moramo za pridelovanje izbrati srednje težka peščeno ilovnata tla, ki dobro zadržujejo vlago in so oskrbljena s hranili. Najprimernejši predposevki so rastline, ki smo jih dobro pognojili s hlevskim gnojem: krompir, paradižnik, kumare, paprika, buče, zelje, cvetača. Po česnu in poru vsaj 4 leta ne pridelujemo čebule; tudi sama sebe zelo slabo prenaša, zato jo šele po 4 do 6 letih pridelujemo na isti površini. Če površina ni zapleveljena, je čebula zelo dober predposevek za endivijo, radič, kitajski kapus, kolerabo in repo. Čebulo pridelujemo na različne načine, vendar je najbolj razširjeno pridelovanje čebule iz čebulčka. Čebulček lahko pridelamo sami, če zelo zgodaj spomladi posejemo seme v 5 cm oddaljene vrste ali kar na široko na grebene. Ko se v juliju razvije do 1,5 ali 2 cm debel čebulček, ga populimo in sušimo tako, da z listi pokrijemo čebulček. Potem ga očistimo, preberemo in shranimo na podstrešje. Spomladi sadimo čebulček čim bolj zgodaj, tudi že konec februarja ali do sredine marca, da ob zadostni vlagi enakomerno vznikne. Preden čebulček sadimo, ga še enkrat preberemo. Posadimo ga 4 do 6dag na m2, če ima čebulček premer 1,5 cm. Pri debelini 2 cm potrebujemo 14 dag čebulčka. Če smo pridelali debelejši čebulček, bo pognal v cvet, lahko pa ga posadimo zelo skupaj in te rastline pobiramo kot mlado čebulo maju in juniju. Čebulček sadimo 2 do 5 cm globoko na vrstno razdaljo 15 do 30 cm v vrsti na 8 do 10 cm; med čebulček ni priporočljivo sejati solate, ker se na taki gredi v juniju zadržuje preveč vlage, posebno, če glavnato solato zalivamo. Čebula na gredi zelo slabo dozori ni primerna za skladiščenje. Lahko pa pridelamo čebulček tudi iz semena, ki ga sejemo v marcu na medvrstno razdaljo 25 do 30 cm, v vrsti pa od semena na 1 do 2cm. Velik pridelek dobimo,če imamo na m2 od 100 do 150 rastlin s premerom čebul 4- 6 cm ali 80 do 100 rastlin, ki imajo premer čebul nad 6cm. Predvsem v aprilu in maju gredo redno plevemo, da imajo vznikle rastline ugodne pogoje za razvoj.

Sejati moramo čim bolj zgodaj, da se v hladnem vremenu razvije čim več korenin je dovolj vlage za razvoj in čebule. Čebula, zrasla iz semena je v primerjavi s čebulo iz čebulčka predvsem bolj trpežna
za skladiščenje, ker začne spomladi kasneje poganjati v cvet, kot čebula iz čebulčka. Le-ta pa ima predvsem v začetku razvoja ugodnejše pogoje, ker črpa hranilne snovi iz čebulčka in se zato hitreje ukorenini in bolje ter požene več korenin in do maja listov, kar vpliva, da je čebula bolj debela. Čebula iz čebulčka tudi prej dozoreva - juliju in v začetku avgusta - kot čebula iz semena. Ta dozori konec avgusta ali v septembru. Če hočemo imeti vse leto dovolj čebule, je dobro, da del grede posadimo s čebulčkom, del pa posejemo s semenom; tako bomo pridelali zgodnejšo in tudi pozno čebulo, ki bo zdržala do naslednjega leta, ko pobirali mlado čebulo. Čebulo pa lahko vzgojimo tudi iz sadik, ki jih pridelamo v lončkih. Januarja posejemo 4 do 6 semen v plastične lončke, in jih damo v plastenjak. Sadike presajamo marca na prosto. Zelo pomembno je, da sadike pridelamo v grudi zemlje, ki obdajajo korenine, saj po saditvi čebula nemoteno raste ;sadike v lončkih presajamo na razdaljo 20 do 25 cm med vrstami in 15 do 20cm v vrsti, da poberemo 90 do 100 rastlin na m. Pridelek posajene čebule je do 4tedne zgodnejši in do 30°večji, zato se tak način pridelovanja širi predvsem tam, kjer imajo stroje za presajanje sadik.

Pridelovanje čebule iz sadik je razširjeno na Primorskem, kjer avgusta sejejo na setvenico seme sorte srebrnjak majski, kot svinčnik debele sadike pa presajajo v oktobru na grede. Na setvenico sejemo 8 do 10 g/.mz semena, da pridelamo čim bolj čvrste sadike, ki dobro prezimijo, slabotne sadike pa prizadene mraz.

Srebrno čebulico sorte pompei pridelamo, če sejemo seme v vrste na razdaljo 5 cm, seme od semena v vrsti pa na 0, 5 cm. Pridelamo 2 do 3 cm debelo belo čebulico, ki jo celo vlagamo in jo cenimo predvsem kot dodatek k narezkom.

Če smo pridelali debel čebulček s premerom, večjim od 2,5 cm, ga posadimo na gosto v setvene platoje in silimo pri temperaturi nad 15°C, tako da pridelamo v zimskem času mlado čebulo že 40 dni po saditvi!

Čebulo pobiramo, ko se posuši 65% listov, to je v juliju in avgustu. Da se bo čebula dobro držala v skladišču, se mora popolnoma posušiti, zato jo damo v suh zračen prostor na sonce ali v senco. Po sušenju čebulo očistimo in preberemo, izločimo poškodovano in še ne docela suho. Čebulo spletemo v kito ali pa damo v nizek zabojček in jo prenesemo na podstrešje, kjer jo pozimi pokrijemo s starimi odejami.

Sorte

Zgodnja sorta, ki ima belo čebulo in jo pridelujemo na Primorskem s presajanjem ali tudi z neposredno setvijo, je srebrnjak majski in srebrnjak junijski. V Istri pa pridelujejo tudi istrsko rdečo in istrsko rumeno. Vse te sorte imajo zelo malo sušine in so primerne za takojšnjo porabo, to je od maja do poletja, ker kasneje začno že v septembru poganjati v cvet. Jemo jih lahko tudi kot mlado čebulo skupaj z listjem.

Sorta, ki je primerna za vlaganje celih čebulic s premerom od 2 do 3 cm, je sorta pompei. Ta oblikuje belo čebulico, ki ima zelo malo ovojnih listov in tudi ni primerna za shranjevanje.

Za skladiščenje imamo dve slovenski sorti, to sta ptujska rdeča in belokranjka; obe imata veliko sušine in se zelo dolgo ohranita v primernem skladišču. Sorta ptujska rdeča oblikuje ploščato okroglo čebulo, ki je na prerezu belo in vijoličasto rdeča. Tudi ovojni listi so rjavo rdeči. Čebula je močno aromatična in ostra. Sorta belokranjska ima rumeno rjave ovojne liste in oblikuje pokončno podolgovato čebulo, ki je na prerezu belo rumene barve. Sorta holandska ima ploščato okroglo čebulo z rjavimi ovojnimi listi, na prerezu je belo rumene barve. Sorta žitavska rumena ima okroglo čebulo podobne barve kot holandska rumena.

Za neposredno setev so primerne vse zgoraj naštete sorte in tudi hibridi hyduro F1, hygro F1 in hyper Fl . Ti hibridi imajo svetlo rjave ovojne liste, na prerezu belo rumeno čebulo okrogle oblike. Med vsemi je najbolj primeren za skladiščenjehibridhyduroFl, ki ima tudi veliko suhe snovi. Hibridi pri neposredni setvi v začetku zelo hitro rastejo in oblikujejo več korenin in listov, tako da pridelamo lahko debelo čebulo.

dr. Mihaela Černe, dipl. inž. agr.