LISTNI OHROVT - Naša žena, letnik 1996, številka 12

Ta, pri nas manj znana kapusnica, ki jo imenujemo tudi listnati ohrovt, kodrasti ohrovt ali kodravec, ima močno nakodrane liste. V Zahodni Evropi ga zelo cenijo in gojijo v vsakem vrtu, uporabljajo ga zlasti v zimskih mesecih, predvsem v decembru in januarju, ker je veliko okusnejši, če ga dobi mraz. Na večjih površinah ga pridelujejo npr. v severni Nemčiji na 1000 ha za potrebe predelovalne industrije, ki ga zamrzuje ali pripravlja iz njega različne sterilizirane izdelke.

Iz kodrastega ohrovta pripravljamo različne jedi: juhe, prikuhe, solate, omake, stisnemo ga v sok ali pa spečemo v narastku in na pici. Kuhamo ga v zelo malo vode, v loncu na pritisk ali celo v pari, da ohrani čim več vitaminov, predvsem vitamina A in C. Jedi iz listnega ohrovta ni priporočljivo pogrevati, ker se uniči predvsem vitamin C. Najbolje, da ga na hitro skuhamo in tako ostane v njem čim več hranilnih snovi.

Listni ohrovt, ki ga poznajo že najmanj 4000 let, spominja na divje zelje. Nekateri menijo, da je bil med najstarejšimi vrtninami, ki so jih gojili v Sredozemlju. Kot samoniklo, to je endemično rastlino, gojijo listni ohrovt v Istri, Dalmaciji na otokih, v Liki, BiH in Črni gori. Avtohtone rastline so v teh krajih začeli zbirati v letu 1989 za potrebe bivše jugoslovanske genske banke. Različne oblike divjega ohrovta še sedaj rastejo v različnih delih Evrope in Male Azije. Stari Rimljani so ga razširili na današnje ozemlje Francije in Velike Britanije, evropski kolonisti pa so ga prinesli v Severno Ameriko že v 16. stoletju. V Severni Ameriki ga gojijo predvsem v državi Georgia, letna poraba na prebivalca pa je zelo skromna, samo 5 do 9 dag na osebo. V severnih predelih Amerike gojijo listni ohrovt kot enoletno rastlino, v Srednji in Južni Ameriki pa kot dvoletno in v tropih kot trajnico. Za prehrano pridelujejo predvsem nizke sorte, gojijo pa jih tudi v loncih in liste postopoma obtrgujejo; iz sredine rozete pa poganjajo novi listi.

Pomen v prehrani in za ohranjanje zdravja

Med vsemi kapusnicami vsebuje listni ohrovt največ beljakovin, veliko mineralov, predvsem železa, kalija, kalcija in fosforja. V zmrznjenem listnem ohrovtu je manj rudnin kot v kuhanem, največ pa jih je v surovem. Med vitamini so pomembni provitamin A, iz skupine vitaminov B, zlasti tiamin, riboflavin in niacin ter vitamin C, ki ga je v svežem listnem ohrovtu 102 mg/kg, v zamrznjenem pa samo 81 mg/kg. Vsebuje tudi vitamin U, ki ga je Chaney po odkritju leta 1950 imenoval protiulkusni dejavnik. V listnem ohrovtu so vse življenjsko pomembne aminokisline, zlasti veliko je levcina, izolevcina, lizina, treonina, valina in arginina.

Listni ohrovt vsebuje veliko za zdravje koristnih snovi, zlasti še S-metilcistein, ki zmanjšuje količino holesterola v krvi in preprečuje aterosklerozo. V njem so tudi različne organske kisline npr. oksalna in jabolčna. V 100 g očiščenega listnega ohrovta je 22 do 47 kcal ali 92 do 197 kJ.

Podobno kot zelje tudi listni ohrovt prištevamo med najstarejše zdravilne rastline. Takrat so stolčene liste priporočali za zdravljenje gnojnih ran; z oblogo iz stolčenih listov so zdravili bolečine v glavi, zobeh in otekline. Za zdravljenje želodčnih in črevesnih težav so cenili jedi, pripravljene iz listnega ohrovta.

Tudi v 19. stoletju so mu pripisovali zdravilno moč pri različnih revmatičnih, želodčnih, črevesnih in pljučnih boleznih. Izredno ugodno deluje na izločanje strupenih snovi iz organizma, zato ga priporočajo pri boleznih presnove, revmatizmu, sladkorni bolezni, kroničnem zaprtju in boleznih ožilja. Iz listov pripravljamo oblogo za zdravljenje oteklih nog in rok, poškodb, opeklin, kožnih razjed, preležanin in ekcemov.

Opis rastline

Na 0,5 do 2 m visokem steblu se pojavijo posamezni, bolj ali manj skodrani listi. Glede na dolžino stebla delimo sorte na nizke, srednje visoke in visoke. Nizke sorte, ki imajo do 60 cm visoko steblo, gojijo predvsem v krajih, kjer je veliko snega, da jih ta ne potlači. Ker listi ležijo večinoma na tleh, se umažejo, na njih se pojavijo tudi različne bolezni, ki izvirajo iz zemlje. Visoke sorte naredijo največ listov, ki se na vrhu oblikuje,o v rozeto. Po barvi listov delimo sorte na svetlo zelene in temno zelene. Temnejše bolje prenašajo nizke temperature in druge nevšečnosti npr. sušo, bolezni. Na Nizozemskem kot okrasne rastline sadijo na cvetličnih gredah sorte z vijoličastimi ali rdečimi listi, spodnjimi zelenimi, zgornjimi belimi, vijoličastimi, z belo ali vijoličasto obrobo. Ker listni ohrovt razvije posamezne korenine tudi do 2 m globoko, razmeroma dobro prenaša sušo in tudi s hranili slabše oskrbljena tla.

Za prehod iz vegetativnega v generativni razvoj potrebuje listni ohrovt nizke temperature od 6 do 14° C, ki naj trajajo 3 do 5 tednov. Ko so temperature nizke, mora biti na rastlini razvitih najmanj 3 do 5 listov. Cvete v dolgem dnevu; cvetovi se oprašijo s tujim cvetnim prahom, zato je med sortami in drugimi kapusnicami potrebna prostorska izolacija najmanj 600 m.

Pridelovanje

V primerjavi z drugimi kapusnicami je listni ohrovt manj zahtevna vrtnina. Dobro uspeva do nadmorske višine 1800 m, tudi v severnih krajih na obalah južne Grenlandije. Raste tudi v polsenci med drugimi, višjimi vrtninami.

Rastline zelo dobro prenašajo nizke temperature, tudi -10 do -15 ° C. Odpornost proti mrazu pa je zelo odvisna od sorte. Tako so nizke sorte odpornejše kot visoke. Na povečanje količine sladkorja vplivajo dalj časa trajajoče nizke temperature, ne pa zmrzal, ki pa ji nekateri predpisujejo več sladkorjev.

Listni ohrovt uspeva v različnih tleh, vendar dobimo večje pridelke v humoznih, dobro z vodo in hranili oskrbljenih tleh, ki imajo rahlo kislo reakcijo - pH okoli 6. Bogat pridelek daje listni ohrovt tudi v lahki peščeni zemlji, medtem ko v zelo težki zemlji, kjer se zadržuje stoječa voda, rastline lahko propadejo.

Ker ta rastlina zelo hitro raste, ga pridelujemo po vrtninah, ki jih pospravimo do začetka julija. To so predvsem grah, nizek stročji fižol, krompir, glavnata solata. Ker že predposevek gnojimo s hlevskim gnojem, uporabimo pri pripravi zemlje za listni ohrovt, ko ga presajamo, samo mineralna gnojila. Z dušikom dognojimo tedaj, če rastline slabo rastejo.

Listni ohrovt sejemo od konca aprila do konca junija, presajamo pa od junija do začetka avgusta. Tako pozni termini presajanja so primerni samo za zelo nizke sorte, ki imajo krajšo rastno dobo. Srednje visoke in visoke sorte presajamo do konca junija, da dobimo bogat pridelek. Če rastline presadimo bolj zgodaj, bodo pridelki precej večji kot pri poznem presajanju. Seveda pa ne smemo presajati prezgodaj, sicer bodo rastline povsem dozorele že konec septembra ali oktobra. To poznamo po rumenenju spodnjih listov, ki začno odpadati m to zmanjšuje pridelek. Rumenenje spodnjih listov povzročajo pomanjkanje hranil, večja gostota in manjša ter krajša osvetlitev v oktobru.

Sadike presajamo na razdaljo 50x30 cm, 40x40 cm ali 50x20 cm, tako da imajo od 5 do 6 rastlin/m2 ali celo do 10 rastlin/m2. Če presajamo v juliju, so med rastlinami priporočljive manjše razdalje, saj tako v krajšem času dobimo večje pridelke. Če presajamo zgodaj, so med rastlinami primernejše večje razdalje, da se rastline dobro razvijejo in imajo več kot 20 listov. Na nekoliko slabši zemlji presajamo na manjše razdalje kot na zemlji, ki je dobro oskrbljena s hranili. Med rastjo listni ohrovt okopljemo, visoke sorte tudi osujemo, da ne poležejo. Če je suša, zalivamo ali pa zemljo med rastlinami pokrijemo s pokošeno travo ali listjem. S tem preprečimo večje izhlapevanje iz tal, kar omogoča boljše pogoje za razvoj in s tem večji pridelek.

Posamezne rastline jeseni obtrgujemo. Tako lahko z rastlin na kvadratnem metru poberemo 1 kg listov pri nizkih sortah in do 3 kg pri visokih sortah. Liste nabiramo postopoma, kar pospešuje nastanek novih listov.

Če pustimo obrano rastlino v zemlji, zgodaj spomladi iz nje poženejo novi listi, ki jih poberemo kot prvi pridelek že v marcu, in si z njim popestrimo prehrano.

Listni ohrovt lahko sejemo tudi na stalen prostor, v razdalji 20 cm med vrstami, v vrsti na 2 do 5 cm. Pri tako veliki gostoti se na posamezni rastlini razvije 5 do 7 listov; ker jih je veliko, dobimo zadovoljiv pridelek predvsem pri kasnejših setvah. Če načrtujemo pridelek od oktobra do januarja, sejemo od aprila do junija, to je 4 tedne prej, kot načrtujemo presajanje. V začetku razvoja po vzniku posevek zaščitimo pred škodljivci, predvsem bolhači, ki v toplem in suhem vremenu lahko močno poškodujejo komaj vznikle rastline. Goste posevke pokosimo a1i porežemo, ker so vsi listi nežni, listni peclji in steblo pa razmeroma tanki - njihov premer je do 5 mm. Na manjšem vrtu lahko iz tako gostega posevka izrezujemo posamezne rastline. Tako imajo preostale rastline več prostora za razvoj. Odvečne liste blanširamo in jih shranimo v zamrzovalno skrinjo.

Sorte

Kodrolistni visoki ohrovt zraste več kot 1,2 m in ima številne, močno nakodrane temno zelene liste. To sorto so gojili že v prejšnjem stoletju, z načrtnim žlahtnjenjem pa izboljšujejo zlasti kakovost listov in odpornost proti boleznim.

Kodrolistni, srednje visoki zraste od 0,8 do 1 m. Ima temno zelene nakodrane liste, ki so širši kot pri visokem kodrolistnem ohrovtu. Tudi ta ohrovt so gojili že v prejšnjem stoletju.

Kodrolistni nizki zraste od 40 do 60 cm, daje manjši pridelek kot visoki ali srednje visoki. Spodnji listi ležijo na tleh, zato se ob močnejšem deževju umažejo. To preprečimo tako, da zemljo med vrstami pokrijemo s slamo.

V prejšnjem stoletju so že gojili različno obarvane okrasne sorte listnega ohrovta z vijoličastimi in rdečimi listi z belim robom in z belimi listi. Kot vrtnino so uporablJali sorte listnega ohrovta z gladkimi listi, ki jih sedaj pridelujemo predvsem za prehrano živali.

Ker listni ohrovt ni zahtevna rastlina, ga pridelujemo v vsakem vrtu in si z njim popestrimo in obogatimo prehrano v zimskih mesecih.

dr. Mihaela Černe, dipl. inž. agr.