HREN - Naša žena, letnik 1997, številka 11

Hren je primeren predvsem kot dodatek k mesu. Lahko ga samo naribamo, ali pa mu dodamo različne omake: majonezo, kislo smetano ali pa jabolka, trdo kuhana jajca, peteršilj, limono, govejo juho ali drobno naribano rdečo peso. Hren, pomešan s skuto in smetano je izredno osvežilen namaz, skupaj z jabolki pa je priloga h kuhani govedini. Jedi s hrenom pripravljamo predvsem jeseni, pozimi in spomladi, predelovalna industrija pa ponuja hren, nariban v različnih omakah; takega pa imamo lahko vse leto na mizi.

Hren izvira iz vzhodne in severovzhodne Evrope, zdaj pa raste podivjan povsod po Evropi, a se je udomačil tudi že v Aziji in Severni Ameriki. Hren so uporabljali že v starem Rimu, od 12. stol. pa ga pozna Evropa; v 19. stol. so ga začeli gojiti na njivah. Največje površine, posajene s hrenom, so sedaj v Severni Ameriki, zlasti v dolini ob reki Misisipi, v Wisconsinu in v Kaliforniji, v Južni Afriki, Avstriji, na Češkem, Madžarskem, Poljskem in v Rusiji.

Po prvi svetovni vojni so v Nemčiji gojili hren na 1725 ha, zdaj ga na 250 ha. V Sloveniji pridelujemo po eno ali dve rastlini v vsakem vrtu, v večjem obsegu pa se je pridelovanje začelo širiti pred 20 leti iz Avstrije, od koder smo dobili tudi koreninske reznice, s katerimi se hren razmnožuje. Predvsem se je pridelovanje hrena širilo v Pomurju, na lahkih tleh. Štajerski hren je veliko bolj aromatičen, ima nekoliko trši in bel koren. Veliko bolj milega okusa je hren, ki ga pridelujejo na Bavarskem, v okolici Hamburga in v Švici. Zelo bujne rasti sta bolgarski in novosadski hren. Ker hren, kot že zapisano, razmnožujemo vegetativno s koreninskimi reznicami, je zelo pomembno, od kod izvirajo.

Pomen v prehrani in za ohranjanje zdravja

Pekoč okus dajejo hrenu gorčično olje, glukonasturcin in sinigrin. V hrenu je veliko vitamina C, kalija in kalcija. Vsebuje tudi veliko jabolčne kisline, glutamin in organsko vezano žveplo.

V 100 g hrena je 128 mg gorčičnega olja, ki deluje antibiotično, uničuje bakterije in glive. Zato je hren primerna hrana za ljudi, ki jih mučijo bolezni presnove, predvsem za revmatike, sladkorne bolnike in one, ki jih muči protin.

Hren draži sluznico oči, nosa, želodca in črevesja. Pospešuje izločanje seča, vendar ga moramo uživati zmerno, da ne nastanejo krvavitve iz ledvic. Majhne količine hrena pa so primerne za zdravljenje mehurja in ledvic; pojejmo največ 3 do 4 žlice hrena, ki mu dodamo kis in grozdni sladkor.

Hren je odlično zdravilo za pljuča. Pomešamo ga z medom, kar vpliva na redčenje sluzi, zmanjšuje ali celo prepreči hude astmatične napade, vendar tudi tega ne smemo pojesti preveč, ker lahko dobimo drisko. Z medom pomešan hren zdravi tudi težko dihanje, prehlad, kašelj, pljučno tuberkulozo, obolele dlesni in srčno astmo.

Želodčne čire zdravimo s hrenovim vinom, ki ga naredimo tako, da 50 g svežega hrena 10 dni namakamo v enem litru belega vina. To vino pijemo zjutraj na tešče, kar povečuje tek, pomaga pri izločanju kamnov in seča. Neredno menstruacijo uredimo, če v četrt litra rdečega vina zakuhamo 2 žlički hrena. To pijemo dalj časa.

Pri vnetju dlesni, pri ustni gnilobi, če imamo neprijeten zadah iz ust, je zelo priporočljivo jesti hren, ali pa pripraviti raztopino iz hrena, janeža in poprove mete.

S hrenom zdravimo tudi mozolje, sončne pege in druge kožne pege; pripravimo si raztopino iz vinskega kisa, v katerem 8 dni namakamo hren. Z razredčeno tekočino si umivamo kožo.

Z naribanim hrenom naredimo kratkotrajen obkladek (20 sekund) pri glavobolu, ga položimo na tilnik, pri astmatičnem napadu na prsi, na lice, če nas boli zob. Če imamo obkladek dalj časa na koži, lahko nastanejo mehurji, podobno kot pri uporabi gorjušice. Topel obkladek iz nastrganega hrena, spraženega na maslu, ki ga položimo na mehur, pospešuje izločanje vode. Te obkladke priporočajo tudi pri išiasu, vnetju živcev, revmi in protinu. Obloge iz hrenovih listov pa znižujejo visoko telesno temperaturo.

Opis rastline

Hren je trajnica, katerega korenine zelo globoko prodrejo v zemljo. Pri divjem hrenu so koreni daljši in tanjši, pri gojenem so debeli 3 do 6 cm in brez stranskih korenov. Povrhnjica korena je belo rumenkasta, znotraj je koren bel, vlaknate strukture, močno aromatičen, gladek in brez stranskih korenov, ker ga med rastjo najmanj dvakrat obrezujemo in otiramo. Listi so podolgovati, do 15 cm široki in 40 do 80 cm dolgi, so zeleni, svetleči. Spomladi iz vrha korena požene več listov in več listnih rozet, vendar jih odstranimo tako, da iz enega korena odraščajo samo listi v eni rozeti.

V drugem letu se oblikuje na 1,5 m dolgem steblu socvetje z belimi cvetovi, rjavo seme pa ni kalivo, zato hren razmnožujemo z deli korenin, ki so dolgi do 20 cm in debeli kot svinčnik. Ti koreni izraščajo na koncu debelega korena, kakršnega prodajajo kot tržni pridelek. Koreninske reznice pripravimo takoj, čim hren izkopljemo. Zgornji del, iz katerega bodo pognali listi, prirežemo vodoravno, spodnji del, iz katerega bodo rastle korenine, pa poševno, tako da pri saditvi ne pride do pomot. Najprimernejše so koreninske reznice, ki so dolge 20 cm in debele do 2 cm. Hren izkopavamo 35 do 40 cm globoko, da pridelamo dovolj dolge koreninske reznice. Ker je pridelek odvisen od kakovosti koreninske reznice, moramo v ta namen skrbno odbrati kar najbolj pravilno razvite korenine.

Hren je zelo odporna vrtnina, prenese nizke temperature in celo zmrzal. Lahko ga izkopavamo tudi pozimi, če zemlja ni zmrznjena.

Pridelovanje

Hren v času rasti za toploto ni zahteven, saj raste pri različnih temperaturah. V zmerno toplem in vlažnem podnebju pa vzgojimo bolj debele korene, kot če v zemlji primanjkuje vode. Tudi v zemlji, kjer je stoječa voda, hren ne uspeva dobro. Če je visoka podtalnica, se koren slabo razvija, postane temno rumen, porjavi in potemni ter propade. Podobno se hrenov koren obarva tudi tedaj, če je v zemlji preveč železa.

Ker hren ne prenese stoječe vode, težka tla zato niso primerna za pridelovanje. V zelo težki zemlji se koreni tudi razvejijo in ne dobimo debelega, do 20 cm dolgega korena. V kisli zemlji, ki ima pH pod 5,5, koreni počrnijo, zato moramo kislo zemljo apniti že pri predposevku, da jo izboljšamo in tako pripravimo za pridelovanje hrena.

Hren najbolje uspeva v globoko obdelani, strukturni zemlji, ki je izdatno pognojena s hlevskim gnojem. Le-ta, mora biti dobro preperel, drugače je primernejše pridelovanje v zemlji, gnojeni samo z mineralnimi gnojili. Svež hlevski gnoj povzroči, da se koreni sivo obarvajo, povrhnjica postane hrapava. V močno peščeni zemlji pa se v hrenu razvije premalo arome, zato so za pridelovanje primernejša srednje težka, globoka in za vodo propustna tla. Optimalna reakcija tal je pH 6 do 7.

Hren zelo dobro uspeva po stročnicah, ki ugodijo zemljo; to sta predvsem grah in fižol, primeren predposevek so tudi kumare, krompir, travno deteljne mešanice in žita. Hrena ne smemo pridelovati po kapusnicah, ker se nanj prenašajo iste bolezni in škodljivci, saj sodijo zelje, ohrovt in popčar v isto družino kot hren. Hrena najmanj 4 leta ne gojimo na isti površini, ker se ta močno zapleveli, saj ostane v zemlji zelo veliko drobnih, tankih korenin, iz katerih poženejo nove rastline. Zato po hrenu pridelujemo koruzo in druge poljščine, pri katerih lahko uporabljamo herbicide. Če ne upoštevamo kolobarja, se na hrenu lahko pojavijo različne bolezni, potem je pridelka manj ali celo propade.

Za hren je priporočljivo zemljo obdelati že v jeseni, da lahko spomladi čim prej začnemo saditi. Koreninske reznice pripravimo lahko tik pred saditvijo ali pa že jeseni ter jih, povezane skupaj, vložimo v vlažno zemljo ali mivko. Zemlja mora biti vlažna, ker se korenine izredno hitro presušijo. Pred saditvijo koreninske reznice podrgnemo z grobo krpo, da odstranimo vsa speča očesa na sredini korena, iz katerih bi se razvile stranske korenine. Speča očesa pustimo samo 2 cm nad ravno prirezano površino, iz katere po saditvi zrastejo listi in 2 cm na spodnji, poševno odrezani površini, iz katere zrastejo korenine; le-te pa v naslednjem letu uporabimo za koreninske reznice.

Razdalja pri saditvi je odvisna, kakšne možnosti imamo za obdelavo. Sadimo na medvrstno razdaljo 60 cm, v vrsti na 15 do 20 cm, tako da posadimo najmanj 4 do 6 rastlin/m2. Hren lahko sadimo tudi v dvojne vrste, to je 30 cm v pasu in 60 cm do naslednjega pasu. Pred saditvijo naredimo 15 do 20 cm globoke brazde, koreninske reznice posadimo v kotu 45° in jih osujemo. V Angliji so prvi začeli saditi hren na grebene, tako da so koreninske reznice potikali poševno; to je omogočilo boljšo rast korenov, ki so bili tudi debelejši. V Franciji pa so sadili korene tako, da so jih gojili na istem mestu dve leti, kar je vplivalo na povečanje pridelka. Koreninsko reznico posadimo tako, da je spodnji del, kjer bodo pognale korenine, najmanj 16 cm globoko, zgornji del, kjer bodo zrastli listi, pa vsaj 5 cm globoko v zemlji.

Koreninske reznice vsaj nekaj dni pred saditvijo postavimo v toplejši prostor, jih ovijemo s folijo, da voda ne izhlapeva, poženejo korenine iz stranskih očes in jih tako laže odstranimo, kar pozneje med rastjo olajša otiranje. Koreninske reznice ob saditvi nekoliko osujemo, da pospešimo razvoj.

Hren moramo saditi že v marcu in najpozneje v začetku aprila. Dva do tri tedne po saditvi poženejo listi. Ker mlade liste močno prizadenejo bolhači, jih pred njimi zavarujemo, da jih pokrijemo z vlaknato folijo ali uporabimo sredstvo za zatiranje bolhačev. Ko se pojavi več listnih rozet, odstranimo stranske in pustimo samo eno bolje razvito, iz katere bo rastla listna rozeta, da bo korenina hrena ravna. Če raste več listnih rozet, je zgornji del korena neenakomerno razvit, kar poslabša kakovost hrena.

Med rastjo hren dva-do trikrat okopljemo. Ko okopavamo v juniju, korene odgrnemo in pri tem jih očistimo vseh stranskih korenin, tako da ostane čim daljša glavna korenina. Odstranjevanje stranskih korenin, ki poženejo iz spečih očes, imenujemo obrezovanje, odstranjevanje drobnih koreninic pa imenujemo otiranje. V juliju in avgustu korene ponovno obrezujemo in otiramo, da pridelamo res debelo glavno korenino. Ko korene obrezujemo in otiramo, jih ne smemo poškodovati, sicer se bo razvil slabo oblikovan koren. Otiranje in obrezovanje zahtevata zelo veliko delovnih ur, je pa to delo nujno potrebno, če želimo pridelati enakomerno razvite korene. Če je zemlja slaba, je priporočljivo, da hren dognojujemo ob vsakem otiranju in obrezovanju. Ob suši zalivamo, saj bomo samo tako pridelali res lepo oblikovane korene.

Hren izkopavamo od septembra do aprila, v tistih mesecih, ki imajo v svojem imenu črko r. Največ hrena izkopljemo septembra in oktobra ali februarja in marca. Izkopavamo čim globlje, da dobimo res dolge koreninske reznice za saditev. Če hren že izkopljemo, ga takoj zakopljemo v zemljo ali v vlažno mivko, ker se, kot že zapisano, koreni zelo hitro izsušijo.

Ker hren razmnožujemo vegetativno s koreninškimi reznicami, se na njem lahko pojavijo različne virusne bolezni; spoznamo jih po rumenih ali mozaičnih listih, temnih pegah. Na korenih se lahko pojavljajo tudi temno rjave pege, če koren prerežemo po dolgem, vidimo temne pege. Če to bolezen opazimo na koreninskih reznicah, jih zavržemo, saj bi rastline iz takih reznic v naslednjem letu lahko propadle. Na listih se pojavijo tudi bela rja, plesen ali črna listna pegavost, a tudi zelen ali črn hrošček jih rad objeda.

V biološkem pridelovanju priporočajo, da na vsakem koncu vrta posadimo vsaj po en hren, ker zboljšuje kakovost tudi drugih vrtnin, zlasti solate, kumar in krompirja.

Če hrena ne porabimo, korene shranimo pri temperaturi 0 do -1 °C in relativni vlagi 95%, sicer koreni, ki se izsušijo, niso več uporabni.

Hren je zelo zdravilna rastlina in nam pomaga pri številnih boleznih, zato je prav, da imamo v vrtu vsaj dve ali več rastlin. Hren posadimo tudi pod drevo, ker rastlina prenese, da je nekoliko v senci.

doc. dr. Mihaela Černe, dipl. inž, agr.