ŠPINAČA - Naša žena, Letnik 1998, številka 10

ŠpinačaJeseni, pozimi in spomladi iz špinače pripravljamo različne jedi, predvsem prikuhe, juhe, enolončnice, omake ali pa svežo špinačo dodajamo različnim solatam. Če smo pridelali preveč špinače, Jo zamrznemo v manjših vrečkah, da vsebino porabimo naenkrat.

Ker špinača zelo hitro raste, jo sejemo od septembra do maja, pobiramo pa od oktobra do junija. Poleti rada uhaja v cvet, zato jo sejemo med višje vrtnine, ker takrat razmeroma dobro prenaša zasenčenje. Kot špinačo pa poleti lahko uporabljamo liste blitve ali novozelandsko špinačo.

Pomen špinače v prehrani

Špinačo priporočajo za dietno prehrano, ker daje 10 g samo 15 do 25 kcal ali 64 do 105 kJ. Vsebuje zelo veliko kalija, kalcija, magnezija, ki ga ima samo peteršilj več med vsemi vrtninami, nadalje klora, natrija, fosforja in žvepla. V špinači je tudi veliko vitaminov, predvsem C, provitamin A ali karoten, vitamina E in K, vitamini iz skupine B. Temno zelene sorte špinače vsebujejo tudi veliko klorofila, v nekoliko ostarelih rastlinah pa je tudi več celuloze. Špinača vsebuje tudi oksalno kislino.

Med ostalimi organskimi kislinami je več jabolčne, odvisno od sorte, in sicer od (°5 do 36 mg/100 g, sledi citronska od 18,4 do 8,2 mg/100 g, kina kislina od 0,3 do 1,6 mg/100 g. Špinača pa vsebuje, tako kot rdeča pesa in blitva, tudi škodljive nitrate. Teh je več v sortah, ki imajo mehurjaste liste, če pobiramo špinačo v mesecih, ko je osvetlitev zelo slaba ali pa raste špinača v zemlji, ki je pregnojena z dušikom, ali je bilo pred pobiranjem dolgotrajneše deževje ali tudi oblačno vreme. Če špinača raste v ugodnih razmerah, ko Je dovolj svetlobe, jo gnojimo z manjšimi količinami dušika, pridelujemo sorte z
gladkimi listi in uporabimo samo listne ploskve, ne pa tudi stebel, takrat vsebule špinača zelo malo nitratov. V listnih pecljih je v primerjavi z listno ploskvijo bistveno več nitratov, zato pobirajo špinačo brez listnih pecljev. Če špinačo pred zamrzovanjem blanširamo, se v vodo izloči od 40 do 70% vseh nitratov. Če skuhamo preveč špinače, moramo preostanek zavreči, ker ni priporočljivo jesti pogrete špinače.

Tudi če špinačno jed shranimo v hladilniku, se iz nitratov s pomočjo bakterij Norijo nitriti. Škodljivost nitritov potrjujejo smrti dojenčkov, ki so jim dajali špinačo. Zato dojenčkom, mlajšim od 4 mesecev in slabotnim otrokom do treh let ne smemo dajati špinače, ker lahko pride do zastrupitve, saj se v rdečih krvnih telescih namesto kisika veže nitrit. Tudi pri odraslih ljudeh se nitrit z amini veže v nitrozamine, ki so karcinogeni. In ravno v pogreti špinači je teh nitrozanimov zelo veltko. V številnih državah so predpisali še dovoljene količine nitratov, ki jih sme vsebovati špinača, to je 2500 mg N03/kg sveže teže, za zmrznjeno špinačo pa le dovoljeno 2000 mg/kg teže.

Špinačo vedno pripravljamo z mlekom, da se škodljiva oksalna kislina veže s kalcijem iz mleka v kalcijev oksalat, ki se izloči iz organizma. Če špinačo jemo surovo v zelo velikih količinah, se oksalna kislina v ledvicah nalaga v obliki kamnov oksalatov, ki povzročajo ledvične napade in jih moramo odstraniti.

Ker špinača vsebuje tudi piruvate in ureate, je ne priporočajo revmatikom, da se te snovi ne bi nalagale v telesu in povzročale težave. Zelo pa jo pnporočajo slabokrvnim ljudem, otrokom od treh let, prebolevnikom, nosečnicam, starejšim ljudem, ki imajo zdrave ledvice in nimajo revmatizma. Ker špinača pospešuje, zaradi večje količine kalija, izločanje vode iz telesa, jo priporočajo za odvajanje vode, za znižanje krvnega tlaka, za lažje delovanje srca in ledvic, pri rahitisu, skorbutu. Olajša pa tudi iztrebljanje, ker vsebuje razmeroma veliko vlaknine. Pri slabokrvnosti pijemo špinačni sok, ki mu dodamo mleko; ta pijača je priporočljiva tudi pri telesni izčrpanosti. Hitreje pa okrevamo, če vsak dan pijemo špinačni sok, pomešan s sokom vrtne kreše.

Špinačo uporabljamo za obloge pri manjših površinskih ranah, luščenju kože, aknah in pri opeklinah.

Iz špinačnega semena pripravljamo čaj, ki pomaga urejati prebavo, ker deluje kot odvajalo.

Te rastline pa ne priporočajo ljudem, ki so nagnjeni k ledvičnim kamnom, so oboleli na jetrih, ali jih mučijo revma, protin, artritis, vneta prebavila.

Vedno jo pripravlJamo z mlekom, da nevtraliziramo škodljive učinke oksalne kisline. Kuhati jo damo v vrelo vodo, da se iz n,e ne izluži preveč koristnih snovi. V majhni količini vode jo kuhamo ali celo
parimo na,več 5 do 10 minut. Kuhajmo manjšo količino, je ne pogrevamo, ostanke vedno zavržemo. Špinačo, ki jo nameravamo zamrzniti, pridelujemo v ugodnih vremenskih razmerah, da vsebuje čim manj nitratov.
Opis rastline in sorte

Špinačo so najprej začeli pridelovati na Kitajskem. Omenjajo jo v kitajskih in arabskih zapisih iz 7. do 10. stol. V Evropi pa zasledimo zapise v 12, stol., ko so jo Mavri začeli širiti iz Španije. Tudi križarji so špinačo razširili iz Male Azije vsepovsod po Evropi. V 16. stol. je špinača začela izpodrivati druge rastline, ki so jih dotlej gojili po vrtovih: predvsem lobodo, mangold in še druge listnate vrtnine. Divji prednik špinače je Spinacia turkestanica, ki ima podobne liste.

Špinača je enoletna vrtnina iz družine lobodovk. V začetku razvije rozeto, ki ima, odvisno od sorte, temno do svetlo zelene liste, gladke (evropske sorte) ali mehurjaste (ameriške sorte) na krajših ali daljših listnih pecljih. Ko jo začnemo p0 birati, je rastlina visoka 20 do 30 cm; korenino razvije do 1,5 m globoko, večina korenin sega do globine 60 do 90 cm. Pod vplivom dolgega dne, daljšega kot 12 ur, začne iz rozete poganjati cvetno steblo.

Suša in visoke temperature pospešijo, da uide v cvet. Cvetno steblo je visoko 60 do 90 cm, razvejeno, na njem so lahko samo manj vidni zeleni cvetovi ženskih ali pestičnih rastlin, samo moških ali prašnih rastlin ali pa so na isti rastlini moški in ženski cvetovi. Za pridelovanje je bolj primerno čim večje število ženskih rastlin, ker pozneje poženejo v cvet. Moške rastline pa so pri tem zelo hitre in razvijejo manjše in manj številne liste. Špinača je vetrocvetka, oprašuje jo veter, je tujeprašna rastlina. Temperatura, ki je potrebna za prehod iz rozete v cvet, le od 0 do 12°C, optimalna 5 do 8°C. Pri teh temperaturah se tvori več semena in manJ listov. Nizke temperature in slabša svetlobe ovirajo cvetenje, pospešujejo pa ga visoke temperature in dobra osvetlitev. Zgodnje sorte niso tako občutljive na dolžino dne kot pozne. Pozne sorte pa imajo veliko listov, preden poženejo v cvet. Z žlahtnjenjem pa so uspeli vzgojiti sorte, ki tudi v dolgem dnevu ne poženejo v cvet, dajejo pa manjše pridelke kot sorte, ki jih sejemo spomladi.

Na splošno delimo sorte po času pridelovanja v: jesenske, spomladanske in primerne za oba termina setve. V slovenski sortni listi imamo 15 sort, od teh jih je v prodaji 12 sort. Večina sort je primerna za jesensko in spomladansko setev, sorto Norvak in Spartacus Fl, pa lahko sejemo tudi poleti.

Sorte za jesensko setev so: Gladiator F1, Goliath, Matador, Norvak, Polka Fl, Spartacus F1, Viroflay, Wobli in Wolter.

Sorte za spomladansko setev so: Kent Fl, Norvak, Polka F1, Spanda F1, Spokane Fl, Viroflay, Wobli, Wolter, Goliath. Spomladi in jeseni sejemo sorte: Matador, Norvak, Polka Fi, Viroflay, Wobli in Wolter Fl.

Hibridne sorte so označene s F1; so bolj izenačene in bolj rodne ter jih priporočajo predvsem za zamrzovanje.

Sorta Matador je srednje zgodnja, hitro rastoča in gre pozno v cvet. Ker zelo dobro prezimi, jo sejemo jeseni, primerna pa je tudi za zgodnjo spomladansko setev. Rastlina je velika, če raste na samem, razprostira posamezne liste do 55 cm na široko; visoka je 25 cm. Pri običajni setvi s listi visoki do 22 cm, široki 17 cm, ovalno okrogli, s srednje dolgim pecljem, svetlo do temno zeleni, nekoliko mehurjast notranji listi so zaviti navzven. Drugi imeni za to sorto sta Viking, Atlanta. Sorta V roflay je zelo stara; v knjigi iz leta 1885 j opisuje Vilmorin kot zelo bujno sorto, jajčasto okroglimi listi, ki so na vrhu zašiljeni. Velike pridelke daje samo v izredno dobri zemlji. Sorta prej požene v cvet in je manj odporna proti nizkim zimskim temperaturam kot Matador. Zato je primerna za jesenske in zelo zgodnje spomladanske setve. Listi so široki 12 d 15 cm in dolgi 20 cm, imajo 6 cm dol listni pecelj, so nekoliko mehurjasti, svlotlo do temno zeleni. Mladi listi se zavija jo navzven. Drugi imeni za to sorto sta še Monstruoux de Viroflay, Monstruoso c Viroflay.

Sorta Goliath je primerna za prezimovanje, je pozna in jo sejemo tudi spomladi Rastlina je zelo velika, listi rastejo pokončno, so jajčasti, široki 10 cm, dolgi 15 cm listni peclji so kratki, samo 4 cm dolgi, temno zeleni.

Sorta Norvak zelo pozno uide v cvet sejemo jo lahko spomladi, poleti in jesen Listi so temno zeleni, široki, mesnati. Sorta Wobli je primerna za spomladansko, poletno in jesensko setev. Zelo pozno požene v cvet in daje veliko pridelka. Listi so temno zeleni, vendar nekoliko svetlejši kot pri sorti Norvak. Sorta dobro prezimi. Hibrid Wolter Fl se pri marčevski setvi razvije v 70 dneh, pri setvi v avgustu pa v 47 dneh. Sejemo pa jo od februarja do marca in od avgusta do oktobra. Dobro prezimi. Pridelujemo ga tudi v zaščitenem prostoru v tunelih, plastenjakih ali rastlinjakih.

Hibrid Spokane Fl je primeren za letno pobiranje, ker zelo poznopožene cvet. Temno zelene, okrogle, rahlo val vite liste pobiramo dalj časa, ker je sorta tudi odporna proti pepelasti plesni. Hibrid Spanda Fl ima temno zelen gladke okrogle liste; primeren je za pole no pobiranje, ker zelo počasi poganja cvet. Ima velike liste in daje lepe pridelek

Hibrid Spartacus Fl se pri setvi 15. maja razvije v 45 dneh, pri setvi v avgustu pa v 60 dneh. Primeren je za setve od začetka aprila do začetka avgusta. Lahko ga sejemo tudi septembra, vendar morajo biti rastline do polovice razvite, preden nastopijo nizke temperature. Hibrid ima kratek listni pecelj.

Hibrid Polka Fl je primeren za setve od februarja do marca in za setve od avgusta do septembra. Spomladi se razvije v 75 dneh, v avgustu pa v 50 dneh po setvi. Hibrid Kent Fl je primeren za spomladanske, hibrid Gladiator F1 pa za jesenske setve.

Pridelovanje

Špinača dobro uspeva v obmorskem podnebju. Raste v vlažnem in toplem vremenu, v suhem in vročem vremenu pa brž požene v cvet. Kali že pri temperaturi 4°C, optimalna temperatura je 15 do 20°C, maksimalna pa 20 do 30°C. Maksimalne pridelke dosežemo pri temperaturi tal 20°C, zraka pa 15 do 18°C. Maksimalna temperatura za rast je od 21 do 25°C, minimalna pa 2 do 4°C. Dobro razvite rastline prenesejo v zavetnih legah nizke zimske temperature, če pa se menjavajo pogoste otoplitve z zelo nizkimi temperaturami, špinača lahko pozebe. Tudi močni vetrovi uničijo špinačo. Pri visokih temperaturah v maju in če nastopi suša, pa špinača hitro požene v cvet.

Ker razvije globoke korenine, potrebuje plodna, prepustna in s humusom bogata tla. Na zbitih tleh, kislih (pH pod 6,5), ali preveč bazičnih (pH nad 7,2) špinača zelo slabo uspeva. Slabo raste tudi na premokrih tleh, kjer se po dežju zadržuje voda. Na lažjih tleh so primerne zelo zgodnje setve, ker se tla hitreje ogrejejo. Na težkih tleh so pridelki običajno zaradi po manjkanja humusa manjši, kot na dobro založenih in zračnih.

Ker špinača doraste v 35 do 70 dneh po setvi, morajo biti tla ves čas rasti enakomerno vlažna.

Če je vreme suho in vroče, špinača predčasno požene v cvet. Špinačo sejemo po rastlinah, ki smo jih dobro gnojili s hlevskim gnojem.

To so: krompir, kapusnice, bučnice, paradižnik. Dobro uspeva tudi po grahu in fižolu, po žitih. Špinače pa ne smemo pridelovati po rdeči pesi, blitvi in krmni pesi, ker so to rastline, ki spadajo v isto družino in se med seboj zelo slabo prenašajo. Tudi v bližini teh rastlin ne pridelujemo špinače, ker lahko listne uši prenašajo viruse in špinača je neuporabna.
Pri gnojenju upoštevamo količino hranil in dodajamo samo manjše količine dušika, več pa kalija, ker ta povečuje odpornost špinače proti nizkim temperaturam. Špinače v jeseni ne smemo gnojiti z dušikom, da rastline ne pozebejo, zgodaj spomladi pa slabo rastoče rastline dognojimo z manjšimi količinami dušika, ker se pri preobilnem gnojenju v listih zadržuje preveč nitratov, to pa neugodno vpliva na zdravje ljudi.

Špinačo sejemo večkrat, vendar setve od konca maja do konca julija niso priporočljive, ker gredo rastline v cvet, če niso zasenčene. Če želimo špinačo pobirati že v jeseni, jo sejemo avgusta. Za uspešno prezimljenje pa je priporočljivo sejati od srede septembra do začetka oktobra. V hladni jeseni se bodo dobro razvile rastline iz zgodnjih setev, v topli pa rastline iz poznejših ali poznih setev. Če je jesen topla, lahko del pridelka poberemo že v jeseni, ker uspešno prezimijo samo rastline, ki razvijejo dva do štiri dobro oblikovane prave liste. Če se razvije več kot 5 do 6 listov, je priporočljivo tiste rastline pobrati, ker bodo zelo slabo prenašale nizke zimske temperature. Če pa nad zgodnje setve postavimo tunel in ga prekrijemo s folijo, bomo lahko špinačo pobirali ob otoplitvah in bo spomladi prej primerna za pobiranje. Lahko pa špinačo po setvi prekrijemo z vlaknato folijo neposredno po zemlji. Zgodaj spomladi jo posejemo čim prej, da se do nastopa dolgega dne razvije najmanj 10 listov. S poznejšo setvijo spomladi se bistveno zmanjša pridelek, setev v maju pa je uspešna samo med visokim fižolom in ob rednem zalivanju.

Špinačo sejemo v vrste na razdaljo 10 do 20 cm, v vrsti na 1 do 2 cm seme od semena, da se razvijejo dobro oblikovane rastline. Pri jesenski setvi naj bo med semeni 0,5 do 1 cm razmika, ker vse rastline ne prezimijo. Pred setvijo tla poravnamo, da sejemo enakomerno 3 do 4 cm globoko; tako dobimo enakomerno razvite rastline.

Če je jeseni ob vzniku veliko plevela, zlasti kurja črevca, moramo špinačo opleti, saj plevel raste hitreje kot špinača. Pri spomladanski setvi, če je sušno vreme, zalivamo, da špinača ne požene prehitro v cvet. Suša tudi povzroči, da pridelek vsebuJe večje količine nitratov, zato jo spomladi zalivamo. Optimalna vlaga zemlje tudi zmanjšuje možnost čezmernega kopičenja nitratov v rastlinah.

V vrtu špinačo pobiramo, ko se razvije najmanj 6 do 10 listov. Liste raje obiramo, da na rastlini ostanejo listni peclji, v katerih je več nitratov kot v listni površini. Če imamo malo špinače, jo lahko postopoma obiramo, naenkrat pa od ene rastline poberemo največ polovico listov, da se ta lahko potem še obrašča. Špinačo takoj porabimo, drugače se iz listov izgublja C-vitamin, povečuje pa se tudi količina nitratov v listih. Po enem dnevu se pri temperaturi od 14 do 30°C poveča količina nitratov za 10-krat, zlasti, če so listi umazani, ker nitrifikacijske bakterije pospešeno tvorijo nitrate. Če poberemo več špinače, kot je potrebujemo, potem lahko del zblanširamo in zamrznemo.

Pozimi lahko špinačo pridelujemo v rastlinjakih ali plastenjakih, vendar je smotrna predvsem setev v februarju, če jo hočemo pobirati do konca marca. Setve od konca septembra do januarja niso primerne, ker takrat vsebujejo listi velike količine nitratov. V februarju gojimo špinačo pri dnevni temperaturi od 10 do 15 °C, nočni pa 5 do 8°C. Če je podnevi temperatura višja kot 18 do 20°C, moramo plastenjak zračiti.

Če špinačo pravilno pridelujemo in tudi pripravljamo, nam bo dala veliko hranilnih in zdravih snovi. Pri nepravilnem pridelovanju, to je prevelikem gnojenju z dušikom, pridelovanju v manj ugodnih mesecih leta, pa prednosti prehrane s špinačo izničimo ali celo slabo vplivamo na svoje zdravje.

dr. Mihaela Černe, dipl. inž. agr.